V četrtek popoldne me je klicala neznana številka. Ker se nisem takoj oglasila, sem dobila sporočilo, ki ga nisem pričakovala.
Ne bom rekla, da sem v tem življenju naredila vse, da me nikoli ni bilo strah ali pa da nikdar nisem podvomila v sebe. Lahko pa trdim, da sem vedno težila k temu, da se nenehno izpostavljam novim, neznanim situacijam in to zato, ker mi je občutek, ki sledi začetnemu sladko-grenkemu vznemirjenju prav zasvajujoč.
Ljudje zelo hitro in zelo radi pademo v rutino in če predolgo stagniramo, je vedno težje stopiti iz t.i. comfort zone območja, ker preprosto pozabimo na to, kakšen občutek je, ko narediš nekaj, kar je v nas vzbujalo negotovost in dvome ter si več ne upamo tvegati.
Ko si enkrat v elementu, ko odkrivaš nove stvari znova in znova in ena stvar vodi v drugo, takrat je še preprosto. Ko pa prestopiš v obdobje, kjer druge stvari, obveznosti in odgovornosti terjajo svoj davek, pa se sladka tveganja zmanjšujejo in zmanjšujejo, dokler se ne znajdeš na točki, ko se ti vse izven kroga poznanega zdi preprosto preveč strašno in negotovo, da bi naredil tisti ekstra korak, s katerim bi prestopil to mejo. Včasih si upamo, pa nimamo časa. Včasih pa nam je dana priložnost, pa zmanjka poguma.
Dogodki, ki so se odvili v zadnjih dveh dneh so me spomnili na to, kako zelo potrebujemo nove stvari/načrte/tveganja - karkoli, s čemer lahko razbijemo rutino. Ne rabimo se siliti v reči, do katerih čutimo odpor, ampak vse tiste stvari, katere si globoko v sebi res res želimo, vemo da bi nas osrečile, ampak si pač ‘ne upamo’ - vse to so stvari, na katerih resnično zrastemo in stvari, ki nas navsezadnje osrečujejo. In kako pomembno je, da naredimo vse, kar je v naši moči, da jih realiziramo; tudi, če se na koncu ne izidejo, tudi če nam spodletijo - samo da vemo, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.
Najboljše stvari v mojem življenju so se zgodile iz situacij, v katerih sem si rekla ‘ok, malo mi je neprijetno, ampak k* gleda, kaj imam za izgubiti?’. In v vseh teh situacijah bi po eni strani najraje poiskala izgovor, zakaj jih ne bi storila ter jih v sekundi dvajset ovrgla, ker so v meni vzbujale nelagodje, ampak ko sem se jih enkrat lotila - so se izkazale najbolj ključne stvari v mojem življenju - stvari, ki so me oblikovale kot osebo.
Res, da ko nekaj v tebi vzbuja nelagodje, je v tistem trenutku najlažje pogledati v drugo stran in živeti varno življenje naprej, brez stresa, znotraj svojih okvirjev. Ampak ta ‘rešitev’ je zgolj kratkotrajna - slej ko prej postanemo zdolgočaseni sami s seboj, s svojim življenjem ali celo nesrečni.
V sporočilu, ki sem ga dobila v četrtek, so me kontaktirali iz agencije, kjer je režiser zaradi snemanja reklame prosil za moj kontakt. Agencijo sicer poznam in glede omenjene reklame oz. kampanje sem že predhodno dobivala maile. Običajno bi to bila ena tistih stvari, za katere bi rekla: o zanimivo, no pa probajmo, ‘za hec’. Zdaj pa priznam, sem bila v malo drugačni (napačni!) mentaliteti, češ, noseča sem, kaj naj jaz delam tam. Iskreno - medtem, ko obešaš prvo rundo perila v velikosti 56-68, cel srečen, da si končno naštudiral kateri Persil moraš uporabit in na kolkih stopinjah celzija ga moraš oprat, da bo dovolj ‘sterilno’ in da se obenem ne bo nič skrčilo, pa med procesom vmes dobiš mail za snemanje reklame podjetja Huawei v drugi državi, se je zelo težko ‘vživeti’ in možnost sploh upoštevati. In ne, je nisem, temveč sem jo ignorirala.
Na sms sem jim tudi korektno odgovorila, nakar se izkaže, da jim dejstvo, da sem noseča ne predstavlja nobenega problema in je lahko celo plus. V parih urah smo se morali dogovoriti za kasting, jaz sem morala naštudirati kako in kdaj bom prišla v Ljubljano, z enim avtom in urnikom pri katerem se pač morem prilagajat še fantu in kljub 1001 zapletu, ko sem že mislila, da nima smisla in da mi pač ni usojeno, me je naenkrat spreletelo, da preprosto ne bom pustila, da je to še ena stvar, katero bom pustila, da gre kar mimo mene, da preprosto ne bom postala ta oseba. Dokler se bo dalo, bom poskušala.
10 ur kasneje sem stala pred kamerami, odgovarjala na vprašanja ter snemala video za režiserja Huawei spletne kampanje. Jaz in moj ne-tako-mali-trebušček z mano vred. In bilo je super! En dan kasneje, ne vem kaj vse bo iz tega sledilo - mogoče veliko, mogoče nič - ampak dejstvo, da sem šla in da nisem pustila, da bi me karkoli držalo nazaj, je bil najboljši občutek na svetu. Občutek, na katerega sem že skoraj pozabila, pa nočem nikoli.
In to je en nasvet, ki bi ga dala komurkoli - tvegaj, tvegaj, tvegaj. Vedno reči ‘ja’ novim stvarem. Ne bo vedno uspelo. Boš pa živel z mislijo, da sam sebi nisi nikoli zaprl nobenih vrat. In meni osebno ni bolj osvobujočega občutka.
Adrijana