Prespana noč > potrebe otroka?

Maks še ni bil star niti dva tedna, ko sem prejemala očitke, da sem že storila napako, ker spi z mano. In da se ga zdaj ne bom rešla »nikoli«. Zanimivo, da kakor smo prišli v Koper, ni šel le v svojo posteljico, ampak tudi v svojo sobo. Brez problema. Moj recept? Ne se ravnat po tem, kar zagovarjajo druge mame še manj pa take, ki to razglašujejo po Instagramu in FB skupinah, temveč po tem, kar vam narekuje intuicija. Uporabite kmečko pamet, bi lahko rekli.

»Neka raziskava v ZDA je pokazala, da si starši pogosto lažejo o spalnih navadah družine, ker si ne upajo priznati, da otroci spijo z njimi ali da se ponoči še vedno zbujajo. Prepričanje, da morajo starši otrokom določiti ritem spanja (in hranjenja), v naši kulturi še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev starševstva. Zato mnogi v nasprotju s svojim starševskim instinktom izvajajo ukrepe, ki se ne menijo za otrokove potrebe in so usmerjeni v en sam cilj – doseči, da gre otrok vsak dan spat ob isti uri, ne glede na to, ali je utrujen ali ne, zaspan ali ne. Z drugimi besedami: cilj je naučiti otroka, da zaspi sam in da prespi vso noč, pa četudi za ceno njegove integritete, ki jo spodjedata zanikanje in nepriznavanje njegovih osebnih bioloških potreb. “ vir

To sem delila za tiste, ki si jemljete tako k srcu, kaj vam pridigajo drugi in kako delajo druge mame. Mene to nikoli ni ganilo. Če sem videla, da maksimalno od noči potegneva in jaz in moj otrok tako, da ga imam ob sebi, zakaj za vraga bi potem vztrajala pri tem, da mora biti ločen od mene, se vsake tri ure vstajala iz postelje ter hodila gor in dol po sobi? Pa če cel svet dela drugače, jaz sem se pač ravnala po sebi. In meni se je obrestovalo. Ampak s tem niti slučajno ne skušam povedat, da je moj način pravilen, ker slednjega ni – toliko, kot je otrok na svetu, toliko je “pravilnih načinov.” Želim poudariti, da je najpomembneje poslušati sebe in svojega otroka.

Vsak otrok je drugačen, vsaka mama je drugačna in ne gre primerjati. Resnično verjamem, da obstajajo otroci, ki rabijo manj bližine, kot ostali. Verjamem, da nekateri dejansko bolje spijo v svoji posteljici, kjer imajo mir in se ob starših več prebujajo. Ampak moti me to tekmovanje in dokazovanje vsem drugim ter obnašanje, kot da je glavni namen prit do točke, ko se bo mama lahko pohvalila vsem ostalim, da bo rekla »moj otrok pa že prespi noč.« Po možnosti ob tem še poudarijo, kako hitro je do tega prišlo: »moj otrok pa že od drugega meseca prespi noč v svoji posteljici. V svoji sobi. In jaz vsako noč dobim 8 ur nemotenega lepotnega spanca in se vsako jutro zbudim sveža kot rožica.« Karikiram, ampak nisem daleč od resnice. In potem se mame, ki jim celo noč eno bitje tišči svoje mini stopalo v usta medtem, ko jo z drugo roko grabi za lase in one to berejo in se  počutijo totalno nesposobne. Da kako za vraga pa one niso uspele svojega n-mesečnika navadit, da prespi noč od 8-8 kot preostanek teh čudežnih otrok. Da kako imajo one 2-3 letnike, ki se še vedno zbudijo trikrat na noč. In se sprašujejo, kaj so storile narobe? No danes to pišem zato, da vam povem, da niste naredile narobe popolnoma nič. Če ste le poslušale same sebe.

“Toda namesto, da bi poslušali sebe in otroka, se vse preveč pogosto zanašamo na mnenje strokovnjakov ali ubogamo dobronamerne nasvete sorodnikov in znancev. Le redki pa vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995).” (vir)

A razumete zdaj? Za otroka je naravno, da se zbuja. In normalno je, da ima potrebe. In normalno je, da vsak te mejnike doseže ob svojem času. In potem slučajno na Facebooku zasledim post zaskrbljene mamice v stilu: »mamice, povejte mi, kdaj bo začel moj otrok spati skozi noč, tole postaja že res utrujajoče, zbuja se 3-4x na noč, obupana sem že.« in potem jo ena vpraša »koliko je pa otrok star« in odgovor je bil »4 mesece«. In takrat sem videla kako hudo hudo problematično je postalo to vse skupaj.

In najhuje mi je, ko preberem, da kakšna mama opisuje »kako njen otrok joka v posteljici ampak ona ga ne vzame k sebi, ker je prepričana (oz. so jo druge mame prepričale), da s tem IZSILJUJE« In potem sledijo nasveti »če je tvoj otrok sit in previt, mu nimaš več kaj koristit. In če kljub temu joče, potem pač gre jasno za izsiljevanje«.  Resno? Ni mi jasno, kako lahko odrasel človek napiše kaj takega. Ali so vaše potrebe tudi samo fizične? Torej, če ste siti in vas ne tišči na wc, pol ste 10/10? Nikoli ne rabite objema, lepe besede, stiska roke, občutka bližine, občutka, da niste sami? Bom pustila, da si odgovorite sami. In če vi sami potrebujete kaj več kot sendvič in wc za to, da se pomirite, zakaj torej od dojenčka, ki se še niti prav ne zaveda sveta okrog sebe pričakujete še več, kot od sebe? Za njega je vaša bližina, vaš vonj nič manj resnična potreba kot lakota. NIČ MANJ. In ne znam vam povedat, kako uslugo bi si naredili, če bi vsi nehali z dirkami do prespane noči in uživali v vsaki sekundi tega, da se naš otrok želi stiskat z nami. Da potrebuje naš objem. Ker verjemite, dvakrat bomo zamežiknili in se nas bodo otepali, ker jim bo pred prijatelji nerodno, da ga mami pocarta ali mu da lupčka. K vragu s temi pravili in tekmovanji. Otroka nisem rodila zato, da se trudim za vsako ceno doseči neodvisnost od mene, rodila sem ga zato, da mu nudim to, kar potrebuje. To pomeni biti MAMA. In to, kar rabi moj otrok, ni nujno enako tistemu, kar potrebuje sosedov otrok.

Če se dotaknem še vidika skupnega spanja, ker se je slednje pač obneslo pri nas. Mnoge to skrbi iz vidika varnosti – da dojenčka ne bi pomečkali itd. glede tega vam ne bom govorila kako in kaj, ker morate sami sebe dovolj poznati. Sama recimo sem pred otroci spala tako globoko, da nisem slišala poštarja, ki je zvonil na vrata. Od prvega dne, ko se je rodil Maks, se prebudim že samo, če začneta drugače dihati. Oba sta dobila zizo še preden sta uspela zajokati, ker sem v sekundi prepoznala tisti zvok »iskanja zize« in jaz resnično lahko rečem, da do te točke nismo imeli nekih neprespanih noči. Ja, je bilo bolj naporno, ko je prišlo do kake bolezni ampak sicer pa moram trkat. In ne znam povedat, ali imamo pač slučajno tako srečo ali je to bilo zato, ker sem poslušala sebe, ne 329320 »dobronamernih« nasvetov.

Pri deljenju postelje še definitivno velja omenit, da se slednjemu izognite v primeru, da ste utrujeni do točke izčrpanosti/izgorelosti. Takrat spite popolnoma drugače (res koma globoko) in je v tem primeru definitivno otrok bolj varen v svoji posteljici. Še najboljša rešitev oz. win-win kombinacija je obposteljna posteljica, ki smo jo mi začeli prakticirat s selitvijo v Koper. Je v bistvu premična posteljica, kateri se na eni strani spusti stranica in se jo tam pritrdi na zakonsko posteljo, s čemer imaš otroka dobesedno ob sebi, vseeno pa imata vsak svoj prostor in ni nevarnosti, da bi ga pomečkal, če vas to skrbi. Dokaz, da je to ena najboljših opcij je tudi dejstvo, da vedno več porodnišnic (Sploh tistih najbolj inovativnih in prizadevnih) vpeljuje tak princip posteljice že v porodnišnične sobe. Za doma smo pa mi imeli tole: https://www.pikapolonica.si/otroska-soba/postelje-lezisca-in-posteljnina/postelje/postelja-next2me-magic-candy-pink/79584208058664108947 (nam je bila podarjena) in se je res enkratno obnesla. Zdaj vsem prijateljicam priporočam, da si za prvega pol leta omislijo to, če le lahko, ker mislim, da je najbolj optimalna rešitev spanja, kar jo lahko imaš (pa še ravno prav velika se mi zdi).

Kako torej Auroro uspavam? Zvečer jo okopam in prestavim v posteljo. Tam že vklopim ali njenega medvedka ali pa vrtiljak (en dan eno drugič drugo), da to glasbo že asociira z uspavanjem. V sobi jo namažem, oblečem v pižamico, jo podojim in ponavadi zaspi že med dojenjem, če pa ne, jo pa še malo pozibam, ko zapre očke jo položim v to obposteljno posteljico, kjer ji še vedno v ozadju igra ta uspavalna glasba, tudi po tem, ko odidem iz sobe. To je okrog 20:00. Za prvi podoj se zbudi med 00:00 in 01:00 ravno takrat, ko hodiva midva spat. Takrat jo po podoju še odložim v posteljico, ko se pa zbudi naslednjič, okrog 3-4h pa jo vzamem k sebi in takrat ostane pri meni do jutra. In dokaz, da tako najbolje spi je dejstvo, da se od takrat skoraj nikoli več ne zbudi pred 8/9.uro zjutraj.

Tako bo ostalo, dokler se bo dojila, potem pa se bomo sproti odločili, kako naprej. Najslabše se mi zdi, da si postavljaš neke fiksne plane v smislu “pri točno 1 letu, gre v svojo posteljo/sobo.” Ker potem, če se takrat ne obnese, si grozno razočaran in te vse skupaj utruja in mori. Pri Maksu je bilo tako – dokler smo vsi skupaj spali dobro in se naspali, smo spali tako. Ko je postal prevelik in naju je začel brcat, se nonstop prebujat, ker tud on ni imel več dovolj prostora, smo rekli okej dosta, spokaj v svojo posteljo. Vse sem mu predstavila v smislu “vau, kako si ti že velik, poglej kak frajer, imaš celo svojo posteljo itd.” In njemu se je zdelo noro fajn. Zdaj tudi, če ga vprašam kam bi šel spat, v mamino ali Maksovo posteljo, reče v svojo. Še vedno se uležem z njim, prebereva pravljico in potem ležim z njim par minut, da zaspi. Ampak on ve, kdaj grem proč in to mu je okej. Ve, da če me bo sredi noči poklical (ker bo žejen, ker se mu bo kaj grdega sanjalo) bom prišla in se ulegla zraven, da zaspi nazaj. Na začetku je to malo testiral, sem hodila 3x na noč, v roku treh dni, sva ga morala začet hodit sama budit za vrtec, ker se sam celo noč ni več niti premaknil. Pa še vedno pride kaka noč, ko me rabi večkrat, sploh če je bolan itd. Ampak jaz to ne vzamem kot, da nazadujemo ampak mi je normalno. Mi tudi imamo kdaj kak slab dan, pa slabše spimo, ane?

Evo, toliko o naši izkušnji, bom pa zelo vesela, če katera deli še svojo. Mi je res zanimivo brati in se čudit, kako so si otroci med sabo različni.

p.s. zgornja dva citata sem kopirala od tukaj:
https://familylab.si/o-spanju-in-uspavanju/ je res fenomenalen članek o spanju otrok, ki ga v branje priporočam vsem!

Do naslednjič,

Adrijana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *