Mama vs. 2 pod 2

V glavi sem se pripravljala na najhujše – na situacije, ko bom na robu živčnega zloma, ko se mi bo zdelo, da sem nared za sprejem v kako ustanovo; na trenutke, ko bom preklela vsakega in vse, ki me je spravilo do te točke in celo do točke, ko se bom začela obupano spraševat, če je res bila to moja prava pot. Ali sem tam kjer mi je namenjeno biti, ali zapravljam svoj potencial. Ja, na vse to sem se pripravljala. Ker vem, da mame velikokrat čutijo tako in se sprašujejo podobne stvari. S tem ni nič narobe, to ne pomeni, da svojih otrok nimaš rad ampak zgolj, da imaš rad tudi sam sebe.

Ko to pišem, smo točno en mesec in en dan po rojstvu Aurore, moje drugorojenke. Četrto članico, ki je vstopila v družino v času, ko smo razdeljeni med Slovenijo in Litvo, 1500km narazen. Vedela sem da moram potrpet ta dober mesec, preden se nam pridruži Žiga in zdaj smo tik pred tem, da se končno zapeljem proti Brniku in ga poberem brez, da bi ga čez 24 ur morala peljati nazaj. In, ali se je zgodilo karkoli od naštetega? Sem doživela nočno moro s katerimi so me tako nazorno strašili? Nisem. Ravno nasprotno … srečna sem, mirna sem in čas mi beži tako hitro, kot si nisem mislila, da je možno.

Verjamete ali ne, bili so trenutki, ko sem se ujela med razmišljanjem »a to je to? Ne, to ne more bit to. Prelahko je. Sigurno je to samo zatišje pred nevihto. Bogve kakšni dnevi me še čakajo.« To sem si mislila po dveh, treh dneh doma. Po dveh tednih. Treh. Evo nas, mesec kasneje, še vedno ni tistega, ki bi v meni vzbudilo željo, da se vržem čez okno. 😅 In dejansko me je to prisililo, da sem se malo zamislila in povprašala, zakaj je tako? Ali imam res tako neverjetno srečo, da se stvari poklopijo, da imam otroka, ki dokaj sodelujeta, otroka, ki ponoči spita? Malo verjetno res. Ampak bolj, kot sem se začela opazovati tekom situacij, bolj sem videla, da ima tudi veliko veze s tem, kakšna sem jaz in kako gledam na življenje.

Najpomembneje kaj sem storila je bilo to, da si nisem postavila previsokih pričakovanj. Iskreno, vse kar sem si zadala je bilo – samo oba ohrani živa in zdrava ta mesec, vse ostalo je bonus. Ne rabita bit vsak dan lepo oblečena, ne rabita bit vsako uro v dnevu čista in tudi meni se ne rabi nikamor mudit z mojimi projekti, še manj pa se moram obremenjevat s svojim zunanjim izgledom. Ta mesec sem si rezervirala za to, da se dobesedno družimo, spoznavamo in cartamo. To je to. To lahko delam v pižami, to lahko delam brez frizure in mejkapa, vse kar rabim je maksimalno spanca, kolikor si ga bom lahko izborila. Tudi glede obiskov sem si povabila samo ljudi s katerimi sem 100% sproščena in ki so mi dovolj domači, da jim lahko rečem, da si sami vzamejo sok iz hladilnika, če bi v tistem trenutku ravno imela polne roke z enim ali drugim. Torej – ambicije so super ampak v takih situacijah ne zahtevat preveč od sebe. Namreč stvar previsokih pričakovanj je ta, da ko jih ne dosežemo, smo razočarani sami nad sabo. Jaz sem svoja dosegla, celo presegla (ker sta kak dan dejansko bila lepo oblečena 🤣).

Naslednja stvar – zavedam se minljivosti. Vedno bolj vidim, kako vse hitro mine in zato se mi nikamor ne mudi. Ne mudi se mi, da Auroro minejo krči, ne mudi se mi, da Maks končno samostojno začne uporabljat kahlico ali da me več ne bo prosil, da ga primem v naročje, ne glede na to kako težki postaja. Niti malo – ker vem, da bom dvakrat mežiknila in bom enega pospremila na prvi šolski dan, naenkrat drugega že na maturantski ples. Zato sprejmem vse. Sprejmem krče, sprejmem jok brez razloga, sprejmem izpade trme, sprejmem, opazujem in z občutkom reagiram vedoč, da se bom enkrat ozrla na to obdobje in si bom mislila, kak je blo zabavno. Ja, to – zabavno! Pestro, ampak res fajn.

Na to obdobje se bom spomnila kot skupek trenutkov, ko je Aurora še dišala po novorojenčku, ko sem morala oprati toliko tetra plenic, da sem komaj sfolgala, ko sva z Maksom vsakič, ko sem ga ob 13:00 pobrala v vrtcu naredila en ekstra ovinek, da sva šla pogledat dva konjčka ob bližnji kmetiji in potem je vedno točno kot ura 13:15 v svojem avtosedežu zaspal, jaz sem se sparkirala pred hišo, ga odnesla v posteljo in včasih sva se mu z Auroro pridružila na njegovi dvourni siesti. Časi, ko sem najbolj vesela bila Larinega obiska, da sem imela izgovor, da skuham še tretjo kavo v dnevu, poleg katere sva vedno mlatili linške oči, četudi sva obe govorili, da zdaj imava pa res dovolj. Časi, ko sem Maksa vedno nahecala s parimi epizodami Maše in medveda, da sem lahko pogledala Žigove tekme ter z njim vsak večer prebrala Trnjulčico, v kateri je zmaj bruhal ogenj in sta si na koncu ‘mami in ati’ padla v objem ter živela srečno do konca svojih dni in časi, ko sem spoznala pravi pomen družine. In ne glede na to, kolikor zasluge pripisujem svojemu načinu razmišljanja, nikoli tega zdaj ne bi mogla tako lahkotno pisati brez pomoči moje družine. Zavedam se, da smo se jim te mesece uštulili, korenito spremenili njihov vsakdan ampak ni bilo trenutka, da se bi počutili nezaželjene. Tega posta se tudi nisem želela lotiti, dokler nisem izkusila vsaj par dnevov, ko sem res po cele dneve bila sama z njima, brez kogarkoli doma, da ne bi kaj prehitro rekla, ampak evo, tudi taki dnevi so za mano in niti besede ne bi spremenila.

Če zaključim – veste, ko pravijo, da če delaš tisto, kar te veseli, to nikoli ni težko? No, približno tako. Jaz sem si res vedno res že od nekdaj želela družine. Nisem pričakovala, da jo bom dobila tako hitro, ampak sem presrečna, da sem jo. Da imam najbolj dojemljivega, čustvenega zlatega kodrastega fantka, ki me vsaj 100x na dan pokliče mama.

In da imam svojo princesko, ki je najbolj zadovoljna ko visi na meni in se že zdaj neštetokrat smehlja v sanjah, da meni topi srce.

Navsezadnje, pa da imam njega. Njega, brez katerega ne bi bilo nič od tega in njega, ki v prvi vrsti za boljšo prihodnost nas vseh štirih nesebično opravlja svoje dolžnosti tako daleč proč od tam, kjer si v resnici želi biti in se obenem vseeno tako trudi, da ostane na tekočem z vsako malenkostjo, da bdi nad vsemi in vsem, da ga zanima vsaka mala podrobnost vsakega dneva – vse to zato, da ko enkrat pride nazaj, pičimo dalje, kot da se vmes sploh nič zgodilo. Samo, da bo takrat še 100x slajše.

Do naslednjič,

Adrijana

Iz srca hvala moji dragi Niki iz NLP studia, da je ujela te čudovite fotografije in me z njimi (prvič!) ne samo pustila brez besed ampak spravila do solz (jaz namreč do tega trenutka nisem imela niti ene njune skupne slike). ❤

One thought on “Mama vs. 2 pod 2

  1. Draga Adrijana, pred kratkim sem “nasla” vas blog. In
    dolgo sem potrebovala, da sem poklopila vašo mladost z
    vašo modrostjo! Neverjetna ste! Pišete kot, da imate vec
    desetletij intenzivnih izkušenj za sabo (od burnih za
    preživetje; do lepih za sanjati…). Vaša pisanja so tako
    intenzivna, da doživljam vsako besedo.
    Začela sem z draga, kar naredim izredno redko. Čeprav
    se osebno ne poznava ste mi draga… . Ostanite
    energična, radovedna in samozavestna. Vse to vam bo
    pomagalo takrat, ko za delček to ne boste, da se spet
    vrnete tja, visoko, kjer ste. Vse lepo se naprej! Petra

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *