Porodna zgodba

15.04. | 06:48

Na rahlo se predramim in na svoji desni vidim Maksa v svoji posteljici in ponosno dokumentiram prizor, saj je končno zdržal noč, brez da bi se trudil prištuliti k meni v mojo posteljo. Odložim telefon z namenom, da grem naprej spat, dokler mi bo on dovolil. Hitro padem nazaj v spanec, dokler me spet nekaj prebudi. Pogledam na uro, 6:58. Se trudim zaspat nazaj nakar v spodnjem delu trebuha začutim pok. V sekundi sem bila popolnoma budna. Je končno to to? Podložim roko in čakam, nič. Eh, brezveze. Vstanem, da bi šla lulat, ker sem bila že popolnoma prebujena in v trenutku, ko se postavim na noge, pod mano slap vode.

Preplavi me občutek pričakovanja ter vznemirjenja in hitro vzamem najbližjo brisačo ter tiho odkorakam iz sobe zbudit sestro in atija. “Voda mi je odtekla”. Ker vidim, kako začneta oba noret kot dve kuri brez glave, grem še enkrat do enega in do drugega ter jima rečem “saj ne rabimo takoj it, v miru, lahko še gresta nazaj spat, toliko da vesta pač.”

Spomnim se besed babice iz najinega ogleda porodnišnice na Ptuju s Sandro: “ko vam odteče voda, nič paničarit in nikamor hitet. Najprej se lepo umirit, pa se nekam zleknit, da se otrok lepo namesti v porodni kanal.” Sama se tako odpravim proti bani, s telefonom v roki in začnem čilirat.

7:10

Prvi videoklic Žigu. Četudi je on eno uro spredaj, ga zbudim. Prvih par sekund me zmedeno gleda in mežika ter skuša razumet zakaj v majici ob sedmih zjutraj ležim v prazni bani. Ding ding ding. “Rodila boš?!”. Dobro jutro! Par minut se oba čudiva naključju, da je tudi Maks bil rojen na ponedeljek in da medtem, ko mi je tokrat ob 7:00 odtekla voda, so se mi pri Maksu točno ob 7:00 začeli redni popadki. Tokrat sem vedela, da bi se naj odpravil od doma, ko so popadki na 5 minut. Jaz še do takrat nisem imela nobenega. Maksov vrtec se odpre ob 9:00 in računala sem, da bi njega odložili, ter se potem odpravili proti porodnišnici.

7:20

Prvi popadek.

7:22

Drugi popadek. Čez minuto še en. Ok, to pa je čudno. Največji razmak med enim in drugim je bil 2 minuti. Kaj to je možno? Maksovi vzgojiteljici napišem, če bi ga lahko danes odložila kaj prej, ker grem rodit. 😆 Popadki so postajali vse močnejši in preverit grem Maksa.

07:43

Menjal pozo, ampak še vedno koma. Takrat me zvije še močneje. Traja in traja in ne spusti in zdi se cela večnost. Končno popusti, pogledam na aplikacijo, ki štopa popadke, iz 30-sekundih v 1-minutne. Žigu napišem, da ne vem, kak mi bo to uspelo brez njega. On meni nazaj, če “nimam drugega prevoza? 🤔” 😂 #moški

7:50

Sestri napišem naj obleče Maksa medtem ko jaz izgubljam stik med realnostjo in neko dimenzijo kamor me je odneslo med vsakim nadaljnjim popadkom. Kak je lahko tak hitro postalo tak hudo? Naenkrat me popade takšna sila, da nisem vedela, če bom prišla do porodnišnice. Pridem v spodnje nadstropje, začnem govorit “gremo gremo gremo, samo gremo.” Oni so še kar pod vtisom moji besed izpred pol ure naj si vzamejo u izi, Maksu pedantno dajejo kosmiče in debatirajo, če je prehitro, da ga peljemo že v vrtec.

8:15

Med doživljanjem peklenskega popadka padem čez naslonjalo kavča in iz sebe iztisnem “ni časa, Maks gre zraven, odloži me pred vhodom in ga potem pelji nazaj.”

Trenutki, ko so ga obuvali, ga dajali v stolček so se mi zdeli cela neskončnost. V tistem me zgrabi še en, ki me dobesedno pred hišo vrže na kolena, medtem ko jih gledam kako se spravljajo. “HITREJE”, je bilo vse, kar sem spravila iz sebe.

8:20

Tik pred vstopom v avtu atiju rečem, če lahko grem ležat v prtljažnik. Sploh ne vem zakaj, ampak v tistem trenutku se mi je ideja o sedenju na sedežu zdela neznosna. Sem pa vseeno mogla prek sebe in na sprednjem sedežu se zvijem v nek klobčič, objemam povšter, ki sem ga vzela iz dnevne, v njega zakopam obraz, zaprem oči in molim vesolju, da dočakam trenutek, ko bom zaslišala “tukaj smo.” Sploh nisem bila sposobna spremljati poti, ker sem vedela, da se mi bo vsak meter zdel kilometer. Naenkrat čutim novo razsežnost popadka, takega, za katerega sem od Maksa še vedela, da ni več tisti za predihavati, ampak za potiskati. Čutim neverjeten pritisk navzdol in pobralo mi je vse moči, da nisem potiskala. Medtem, ko sem vse popadke do zdaj predihavala v tišini, sem pri tem spustila nek globok trpeči zvok, zaradi katerega mi je sestra rekla: “evo, skoraj smo tam, zadnji semafor.” Medtem je Maks v ozadju vriskal: “mami buba!”.

8:37

Naenkrat zaslišim stavek, ki je predstavljal mojo največjo nočno moro, ker sem se pripravljala na njega odkar sem vedela, da se odpravljamo proti UKC-ju ob isti uri, ko sem imela svoje tedenske preglede pri ginekologinji in vedno naletela na takšne kolone pred rampo, da sem za čakanje porabila več časa kot samo vožnjo. “kaj to vsi čakajo za not it?” slišim atija, medtem ko še nismo niti zavili iz ceste proti vhodu. Od sile mi je šlo na bruhanje. “Ata, ne morem, spravi me not, povozi vse zaradi mene, idi okrog, umrla bom.” Ob prvi priliki zapelje na nasprotni pas mimo vseh, vratar na srečo razbere situcijo, odpre nasprotno rampo in minuto kasneje smo bili pred vhodom. Ati odhiti do sprejema, rečem da ne morem niti stopit na noge. Oseba na sprejemu ležerno odgovori “naj kar pride notri” verjetno prepričana, da pretiravam in prehitevam (mu ne zamerim, ker na tisti točki še sama nisem vedela, če je temu tako.) V copatih stopim na cesto in se praktično po vseh štirih privlečem do sprejema.

8:42

Sprejme me zelo prijazna mlada babica ter mi naroči naj si slečem spodnji del oblačil, da pogleda, če sem že kaj odprta. Napol med preoblačenjem me zgrabi še enkrat in zgrudim se na tla, pri čemer me sočutno pomasira po križu in prijazno vpraša, “a je prvič?”. Namesto mene ji odgovori sestra, ker sama nisem bila sposobna ter v svoji glavi skušam razvozlat paradoks med občutki v mojem telesu in navodilu sestre naj zlezem na tisti stol. Nekako mi uspe in v tistem trenutku mi je vse v meni govorilo, da bo nekaj padlo iz mene. “Mislim da pride ven.” sem s tresočim glasom rekla mlademu fantu za računalnikom, medtem ko je babica nekam skočila. “Ne ne, to je samo taki občutek.”, me je skušal pomirit, pri čemer se je babica že vrnila, me pregledala in mu po parih sekundah odvrnila “ni samo občutek. To je popolnoma odprto, pripelji posteljo takoj.” V manj kot minuti sem bila na postelji in ko smo uspeli najt prosto porodno sobo, mi naročijo naj se samo lepo previdno prestavim iz transportne na porodno posteljo. Par sekund kasneje me babica pozicionira in lahkotno reče kolegici “pa to že imamo glavico.” Nato pogleda mene in mi reče: “zdaj pa ko začutite naslednji popadek močno potisnit.” rečeno storjeno in že zaslišim “evo, glavica je zunaj, boste potipali?” stegnem roko in pod mojimi prsti začutim mehko gmoto las. “Ko rečem potiskava, dajte vse od sebe, ko pa rečem dihate, nič pritiskat, da se ne boste raztrgali.”, kar je bilo dovolj, da sem se 100% fokusirala samo na svoje telo in navodila babice ter povsem izključila okolico. In že je bil tu naslednji popadek, s katerim je na svet prišla moja punčka.

8:50

Aurora položena na moj prsni koš.

3860g, 54cm, obseg glavice 35cm.

Apgar 9, apgar 10.

Majica, ki jo bom hranila do konca življenje, saj ni bilo časa, da bi se preoblekla v bolnišnično haljo in je na njej prvič zadihala in prvič zajokala.

9:03
9:10

Porod se je končal z mojim vprašanjem “kaj to je to? To se je zdaj dejansko zgodilo?”. Ob misli, da sem še 15 minut prej sedela v avtu, nisem vedela, če bi se prijela za glavo ali smejala. Ni imelo veze – bila je v mojih rokah in vse je bilo vredu. “Zdaj pa še samo pogledam, če imava kaj za zašit.” slišim zdravnico in čakam na obsodbo. Čeprav sem občutek imela dober, sem glede na to kako intenzivno je vse skupaj bilo in kakšne mere je imela, ostajala realistična. “Nič. Vrhunsko.” se zasmeji, pogleda kolega in mu reče “gospa je danes prišla, videla in zmagala.” in iskreno, res sem se počutila tako.

Jaz suvereno prepričana, kako še “nič nisem odprta” manj kot eno uro pred porodom in moja mama, kraljica, ki mi med mojimi najhujšimi mukami odgovori na moj zgrešen klic izpred ene ure, “če jo še rabim kaj.” 😂 (pojma ni imela kaj se dogaja)
10:00

Ker so imeli na poti dva kritična primera in ker sva bili vredu, sva bili že prestavljeni na oddelek, kjer so se začeli tisti posebni trenutki, ki se jih že od Maksa spominjam na najlepši možni način. Prvi nasmeški, prvo previjanje, prvo dojenje..

In trenutek, ki sem se ga najbolj veselila – prvo srečanje velikega bratca in male sestrice. Ampak … to je tema za kdaj drugič. 🙂

Trenutno smo zaposleni s cartanjem, lupčkanjem, previjanjem, podiranjem kupčka, malo tudi jokanjem, malo učenjem kako je treba “božati z občutkom” in ustaljevanjem nove rutine. Pestro je, zabavno je ampak najpomembneje – lepo nam je. Najlepše pa se začne, ko pride ati. Komaj čakamo. ❤️

Do naslednjič,

Adrijana

2 thoughts on “Porodna zgodba

  1. Ooo kako lepa porodna zgodba in kako hitro je
    mala prišla na svetjaz imam še dobre 3
    tedbe do poroda, je pa 1. Kako je bilo pa pri tebi 1.?
    Verjetno ne tako hitro?

    1. Prvič sem popadke dobila ob 7:00, rodila 13:31, ni bilo tako hitro ampak še vseeno relativno hitro in tudi brez šivanja, tako da obe izkušnji super! Ti privoščim podobno, držim pesti zate, srečno 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *