Kako pomemben je denar v zvezi?

Ta post nastaja kot odgovor na vprašanje, ki sem ga včeraj dobila na Instagramu:

»Na kakšne lastnosti moramo biti punce pozorne pri izbiri partnerja? Je med njimi tudi denar?«

Ko sem začela pisat odgovor, sem ugotovila, da na to ne morem odgovoriti v enem stavku in zato je nastal današnji post.

Problem pri odgovarjanju na tako vprašanje je dejstvo, da če bi napisala »niti slučajno« bi mi očitali, da nisem realistična, če bi pa napisala, da igra kakršnokoli vlogo, bi pa bili zgroženi nad mojim materializmom. Moje mnenje je, da je resnica nekje vmes.

Najprej položimo karte na mizo – denar JE pomemben. Ne zgolj zato, ker postavi kruh na mizo in plača položnice ampak tudi zato, ker je prav denar velikokrat povod večjih sporov v odnosih, družinah, razlog slabe volje, nestrinjanj, v hujših primerih celo kake depresije ali ločitev. To je realnost. Ampak to nikakor ne bi smel biti faktor pri izbiri partnerja. To bi moral biti razlog, da vas punce motivira, da delate na sebi, da nikoli ne boste rabile biti odvisne od nekoga drugega. Sicer ja, zakon oziroma družina pomeni skupno življenjsko skupnost – kar je moje, je tvoje – ampak kakor hitro se v podzavest ženske in moškega naseli zavedanje, da je nekdo v celoti odvisen od drugega – nastanejo problemi. Podrejena oseba, ponavadi ženska, začne tolerirat stvari, ki jih ne bi smela, ker ji v glavi odzvanja strah v smislu »kaj pa sem jaz brez njega/kam naj grem brez njega/saj se ne morem preživljati brez njega«, še huje – žrtev takih odnosov postanejo otroci, ko si ženske ne upajo zapustiti več kot očitno razpadajoče zveze, zato ker vejo da so z otroci finančno odvisne od moškega itd. Na kratko povedano – ženski pade samozavest, moškemu pa spoštovanje do nje. Začne jo jemati za samoumevno, ker vidi (čuti), da se ne ceni in da bo pač tolerirala več, kot bi ji bilo treba. Začne preizkušati svoje meje. To ne dela, ker je pošast, to dela, ker je človek. Preizkušanje mej je žal v človeški naravi.

Zdaj se pa vrnimo nazaj na del, ko sem rekla, da je zakon/družina deljena življenjska skupnost – res je tako. Včasih se bo potrebno prilagoditi karieri nekoga, dati svoje sanje/cilje na stran in podpirati drugega. Vsak ob svojem času. Naše življenje je trenutno v celoti podrejeno Žigovi karieri, ker je zdaj njegov čas in se fokusiramo na to. In kaj sem naredila jaz? Prekrižala roke in rekla »ok, jaz počivam naslednjih 10 let«? Ne. Iskala sem med opcijami kaj lahko v tem času delam, da ni vezano na fiksno lokacijo, da lahko delam od koderkoli (in verjemite mi, vsak želi opravljat tako delo, zato se je res potrebno potrudit in dokazat) in nisem nehala, dokler nisem našla nekaj takega. Seveda trenutno doprinesem dosti manj in ob tem, da sem tik pred drugu porodniško ter ves čas sama doma z 1,5-letnikom, mi ne ostane veliko časa, da bi polek tega bila še karieristka. Ampak to sploh ni point. Point je, da ne zaspiš. Da si aktiven, iščeš stvari, v katerih si dober, ki te veselijo in v njih postajaš še boljši. Delaš na tem, da če jutri partner ostane brez kariere ali ti brez njega, ne rabiš začet iz nule. In pardon, če se komu to sliši kot pesimistično – ni. Je samo realistično. Življenje je nepričakovano in nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo jutro. Obenem pa ni boljšega za zvezo kot to, da partner vidi, da se ne bojiš ostati sama, ker verjameš sama vase in veš, da za nobeno ceno ne boš spustila svojih pričakovanj ter zahtev, saj se boš ne glede na vse vedno nekako znašla in poskrbela sama zase. Z njim ali brez njega. To je tisto, k čemer bi vas rada vzpodbudila, da stremite.

Zdaj pa druga plat tega – kljub temu, da sem rekla, da denar ne bi smel igrati vloge pri izbiri partnerja, sem s tem apelirala na samo količina denarja, ki jo nekdo v danem trenutku ima. Vsekakor se mi pa zdi pomembno, da izbereš partnerja, s katerim si delita kompatibilne poglede in načine ravnanja z denarjem. Z besedo kompatibilne ne mislim »istih«, ker to v večih primerih ravno ni najboljša kombinacija, ampak takšne, da se med sabo dopolnjujeta. Da boste razumele, o čem govorim, bom izhajala iz lastne situacije. Midva z Žigo sva glede tega precej drugačna – jaz sem prej hitreje kaj impulzivno kupila, pa kasneje ugotovila, da mi tega res ni bilo treba. On na mene super vpliva v smislu, da se pred vsakim nakupom 2x vprašam, če to res rabim, ali bo čez mesec dni šlo v pozabo? Lahko denar porabim za kaj bolj koristnega? Medtem, ko si pa on prej skoraj nikoli ni nič privoščil, saj je takoj dobil slabo vest, v smislu da troši/zapravlja. Jaz sem na njega pozitivno vplivala s tem, da sem mu dala večkrat jasno vedet, da nič ni narobe s tem, če si kdaj kaj privošči, dokler je to v mejah normale, sploh ko govorimo o stvareh, o katerih »sanja« več mesecev prej. In četudi nikoli ne bo šel povsem iz svojega karakterja, mu je zaradi tega pod kožo zlezlo moje bistvo, da je življenje zato, da se ga živi in da denarja ne moreš nest v grob. Spet po drugi strani pa, ko je on nekaj rabil, je šel in kupil prvo kaj je videl. (Bivša) potrošnica v meni pa vedno naredi analizo – preveri različne trgovine/spletne strani, počaka na kodo/kuponček za popust in po celem letu na tak način prihraniva ogromno. Torej, če povzamem – midva se glede tega idealno dopolnjujeva in kljub vsem razlikam, sva pa oba mnenja, da je denar bolje zapraviti za dobro hrano in potovanja, ker nama da veliko večjo vrednost (in spomine), kot materialistične stvari (obleke, draga oprema itd.). In tukaj bi se težko ujemala dva, ki glede tega nimata istega pogleda.

Drugi del tega zapisa pa bom vezala direktno na vprašanje » kakšne lastnosti moramo punce iskati v partnerju? Ali je denar med njimi?«. Če boste partnerja izbrale zato, ker ima denar, vam to definitivno ne garantira ne dobrega odnosa, ne (dolgotrajne) sreče. Sama se sicer zavedam, da obstajajo ljudje, ki jim neka romantična/čustvena plat zveze, ni tako pomembna, kot praktična plat. No, jaz definitivno nisem ena izmed takih. Jaz v zvezi rabim čustva, naklonjenost in predanost. In nič od tega ne boš dobil »s premožnim partnerjem.« Tisti, ki me poznajo osebno, vejo, da preden sem poznala Žiga sem spoznavala fante, ki so na široko razkazovali s koliko denarja razpolagajo in me skušali impresionirati z nevem kakimi avti, darili,… moja reakcija? Zavijala sem z očmi in komaj čakala nekoga, s komer bom lahko v nedeljo zjutraj v pižami jedla palačinke. Nekoga, s katerim se bom počutila doma. In evo, to je tisto kar morate iskati v partnerju. Takšen občutek. Ne morem pisati o konkretnih lastnostih, ker vsak za svoj karakter rabi nekaj drugega. Jaz sem v Žigu našla to, kar gre dobro skupaj z mojo dušo. Moja najboljša prijateljica z njim ne bi zdržala en dan, haha. Ljudje smo si različni, vsak ima drugače nastavljen kompas. Vedite pa to – tudi jaz sem v samskih časih v glavi imela »seznam«, katere vse lastnosti mora imeti moj bodoči fant. In spoznala sem fante, ki so imeli vse, kar sem si zamišljala. Občutkov pa ni bilo. Črno na belem je bil popoln, ampak kaj mi je to pomagalo, če mi ob njem srce ni bilo tako kot mi ob mojem možu še danes? Iščite nekaj globljega. Ko so me ljudje na začetku najine zgodbe z Žigo spraševali »zakaj on? kaj vidiš na njem?« sem odgovorila: »ne znam opisat, pač vidim se z njim. Zdi se mi, kot da ga poznam že celo življenje.« In iz tega bom zaključila samo to – ne iščite praktičnih lastnosti in fantov, ki ustrezajo vašim seznamom v glavi. Nič ni garantirano in nič ni obljubljeno. Za lažne namene bo poskrbela karma – lahko si izbereš najbogatejšega fanta in udobje ter brezskrbnost kupiš za ceno resnične ljubezni, ampak kdo pravi, da ta najbogatejši fant ne more iz danes na jutri ostati brez denarja? Kako bosta potem skupaj prebrodila to, če je vajina zveza brez pravih temeljev? Kaj ti bo ostalo potem? Nič. Medtem, ko lahko spoznaš nekoga, ki je trenutno na začetku svoje poti, pa mu boš ti dala toliko zagona ter navdiha (in on tebi), da bosta skupaj zgradila imperij. Uspeh vedno temelji na pravi motivaciji.

Dobro razmislite kaj vam je pomembno v življenju. Jaz vam obljubim, da denar ne pomeni sreče. In da ljudje, ki imajo najmanj, so srečnejši od tistih z vsega polno ritjo. Ker znajo cenit ta male stvari in znajo cenit drug drugega. Jaz sem to na srečo spoznala štiri leta nazaj (in vse o tej izkušnji napisala tukaj) in če lahko delček tega spoznanja prenesem še na koga drugega, bom res vesela.

Do naslednjič,

Adrijana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *