Kako prenehati z dojenjem/flaško/dudo

Spanje, dojenje, flaška, duda … vedno aktualne teme vsake mamice. Največ sporočil glede materinstva sem od svojih bralk in tudi znank dobila ravno glede omenjenih tem, predvsem glede odvajanja od ene izmed naštetih stvari. Vsaka mi je pisala, da se vrtijo v začaranem krogu, da so izčrpane in če imam kak nasvet. In vsakič, ko sem pisala kilometrske odgovore se mi je zdelo, da zdaj si pa ta tema RES že zasluži svoj post.

V uvodu naj povem, da vse kar bom pisala se nanaša na mojo osebno izkušnjo, ne trdim, da je tako prav, ne trdim, da bo delovalo pri vas, ampak mogoče nekomu pomaga. Sama verjamem v to, da je vsak otrok drugačen in vsak ima svoje potrebe ter svoj tajming. Ker pa je meni pomagalo in koristilo, da so druge mamice izkušnjo delile z mano, danes jaz našo z vami.

Zakaj danes? Ker se končno počutim na mestu, da to storim, saj smo uspešno prebrodili tako prvo (dojenje) kot drugo (flaška) ter avtomatsko osvojili še tretjo prelomnico in sicer – Maks je končno začel spati v kosu. In ne po oni medicinski definiciji, 5ur ali koliko, ampak dejansko 9ur ali več. To, kar smo čakali več kot eno leto je končno tu. Milina!

Ker so to res precej obsežne teme, zna nastati precej dolg post, ampak po vsem tem času lahko rečem, da je “ključ do uspeha” pri vseh teh zadevah praktično enak – in to boste lahko razbrale tudi iz naše izkušnje tako z enim kot drugim.

Dejstvo je, da se največ naučimo iz lastnih izkušenj (ter napak) zato delim naše predvsem iz vidika, da izpostavim, kaj bi tudi v drugo naredila enako, saj se je pri nas obneslo, ter kaj bi oziroma bom v drugo ravnala drugače ali popravila in si s tem prihranila par živcev ter neprespanih noči.

Dojenje

Vsi pišejo o dojenju, na internetu je malo morje člankov na temo kako do uspešnega dojenja, o vseh koristih dojenja itd. in vse lepo in prav dokler se ne znajdeš na točki, ko je tvoj otrok star že dovolj, da se ti v obraz smeji medtem, ko te za hec grize, ponoči se iz 3x na noč začne zbujat 15x na noč ali praktično prideš do točke, kjer sploh ne spi, razen če ni 24/7 priklopljen. Postane naporno, postane jasno, da se je dojenje spremenilo v razvado in hočeš nehat. Ampak, KAKO? Z Maksom nama je dojenje laufalo od samega začetka in je tudi bil polno dojen do 6. meseca starosti. Prakticirali smo uspavanje z dojenjem in tako je bilo vse do skoraj njegovega 1. rojstnega dne. Že v osnovi sem imela plan, da ga dojim tam nekje do enega leta, ker vem da so takrat koristi maksimalne in da z mojim mlekom še vedno dobi največ potrebnih hranil (predvsem kar se tiče krepitve imunskega sistema, ki do 1. leta še ni polno razvit) ter seveda psiholoških blagodejnih lastnosti (otroka pomirja, v njemu vzbuja pozitivna čustva, lagodje itd) – Maks je resnično bil zelo miren, srečen ter potrpežljiv dojenček. Kakšno vlogo je pri tem imelo dojenje, ne bom trdila, ampak sama verjamem, da veliko. Ne obsojam ljudi, ki dojijo še dlje, tako kot ne obsojam ljudi, ki sploh ne dojijo. Vsak naj dela, kot mu paše. Jaz tega časovnega okvirja, ki sem ga pravkar opisala, ne bi spremenila niti za 1% in pri drugem otroku imam namen ravnati enako.

Potem pa pridemo do točke, ko sem se odločila prenehati. In tukaj ne bom preveč dolgovezila ampak preprosto prešla na bistvo, kako smo se tega lotili mi (po izmenjavi izkušenj z drugimi):

– najprej smo prehenali z dojenjem čez dan, da sem začela proizvajati manj mleka. Tukaj gre predvsem zato, da postopoma zmanjšaš laktacijo, da se odvajanje ne izkaže mučenje za oba (tebe, ker imaš polno mleka in občutek, da te bo razneslo ter njega, ker to čuti, ti pa mu ne daš ‘dostopa’)

– pride do prvih trenutkov, ko dela silo po dojenju, tvoje delo je takrat preprosto to, da ga z nečim zamotiš in mu ne daš (ja, četudi je težko). Še bolje je, če ga zamoti kdo drug in se ti umakneš, saj tebe “vonja” in mu je težje

– ko si enkrat na točki, da se brez problema doji samo še čez noč, pa pride težji del. Najlažje je, da to narediš tako, da 2-3 noči ne spiš v istem prostoru, kot on. Z njim naj spi partner ali pa prespi pri babici/teti, kdorkoli ti bo pripravljen pomagat, saj veliiiiiko lažje pride čez to, če tebe nima v neposredni bližini, ker te, kot sem že napisala, “vonja” in ve, da imaš mleko, ter ga spravlja ob živce, da ga ne more dobiti

– midva sva to naredila prvič 14-dni pred njegovim dopolnjenim enim letom, saj sva ravno šla na poroko v Brda, kjer sva imela namen prenočiti in se nama je zdela idealna priložnost. Maks je takrat ostal pri mojih in kljub temu, da se je meni zdelo NEMOGOČE, da bo zaspal brez dojenja, nas je vse presenetilo dejstvo, da je zvečer dejansko zaspal brez problema, medtem, ko so gledali risanko in ga je mami božala po hrbtu 😃

– druga zgodba je bila, ko sem prišla domov jaz in naša prva skupna noč mišljena brez dojenja. To je najhujši del. Ampak dobra novice je = samo preživet je treba tisto prvo/drugo, če je res vztrajen tretjo noč in potem je to to. NAJSLABŠE, kar lahko narediš je, da si na polovici premisliš in mu daš kar želi. Če si se odločil, potem pelji do konca. Enkrat bo že zaspal, mi smo mu peli, ga nosili, šepetali, gledali risanke, dobesedno poskušali vse možno, da bi ga zamotili in priznam, tudi meni se je na neki točki zdelo, da je to misija nemogoče. Skoraj sem že obupala misleč, pač še ni pripravljen. Potem pa pride v sobo moja sestra, se začne z njim pogovarjati “kot z odraslim” in mu v razumevajočem tonu govorit nekaj v smislu “vredu je, če nočeš spat ne rabiš, noben te ne sili, bomo se pa družili..” in po približno 90 sekundah je zaspal. In to je bilo to. Prva in zadnja noč. Od tam dalje je šlo. Point je – poskusite vse, ampak imejte v mislih, da ga je potrebno zamotit, misli odvrnit od mleka (zato je lažje, če ga prevzame kdo drug, kot mama) in pomirit do te točke, da je sposoben zaspat. Verjemite, da slej kot prej bo, ker če boste ve živčne in ne boste verjele, ne bo zaspal

– napaka, ki sem jo v tem poglavju naredila je, da sem mu po tej epizodi naslednji dan, ko je bil čas za dopoldanski spanec ustregla, misleč “sej glavno da ponoči ne dobi”, ker se ni pustil uspavati .. in seveda čisto po nepotrebnem – on je dobil, kar je želel, ironično pa zaspal vseeno ni. Zato sem vedela, da tudi tega ne bom več ponovila in kaj hitro se je navadil, da je čez dan zaspal na sprehodu v vozičku, kdaj v kengurujčku, pogosto v avtu med vožnjo, zvečer pa na flaško. Tukaj pa pridemo na poglavje št. 2:

Flaška

To poglavje bom začela tako, da iskreno povem, da se mi zdi da smo ga tukaj najbolj polomili. Dojenje smo namreč samo zamenjali s flaško, kar iskreno povedano ni nič bolje, ali lažje. Prvih par mesecev še gre in ti je zelo priročno, da če si na sprehodu, na poti ali kjerkoli že, mu daš flaško in veš, da ga bo pomirila, ter bo zaspal. Ampak tukaj je pa zeeeelo hitro prišlo do točke, ko je od od flaške bil praktično odvisen. Takrat je bil star že čez eno leto in seveda se je že začelo zloglasno izsiljevanje. Namesto, da bi flaško imel vse manj, jo je želel vedno več. Kar bi v drugo tukaj naredila drugače bi bilo to, da bi flaško dovolila samo zvečer pred spanjem, nikakor čez dan, še manj pa čez noč. Namreč pri nas je flaška res neverjetno hitro postala prej breme kot rešitev – pomoje se ne bi zlagala, če bi rekla, da ima Maks na vsaj 80% slik med 1. letom in 1,5. letom flaško ali v rokah ali v ustih. 😅 To je pač bila naša duda – dudo je namreč že kot novorojenček zavrnil, smo z njo poskušali do 3. meseca potem pa obupali. In veste kaj, Z VESELJEM bi flaško zamenjala za dudo. Ker duda je duda, flaška pa je 3dcl tekočine, zaradi katere sem morala menjavati pleničko skoraj vsako uro dokler ni postal že tako velik (in tako odvisen od flaške), da se je po tem, ko je zaspal, začel zbujati na 1-2uri in vsakič želel refil, ni pa bilo pleničke na svetu, ki bi to zadržala. Tako sva bila na točki, ko smo 2-3 na noč menjavali posteljnino, se preoblačili itd. Seveda 2 taki noči in mi je postalo jasno, da tako ne gre več naprej. Na tej točki sem bila že 5. mesecev noseča, trebušček je že zrasel (Maksovi kilogrami pa tudi) in vedno težje sem ga nosila zato sem vedela, da moram to dati skozi čimprej; ne, ko bom že tako visoko noseča, da ga ne bom mogla nosit za več kot 2 minuti brez, da se sesedem. Žiga je takrat že bil v Litvi, do najinega leta tja je bilo pa še 5 dni, zato sem si rekla evo, 5 dni imava čas, da to zvoziva in greva v Litvo ponosno brez flaške. Moj cilj je bil, da lahko dobi 1 flaško zvečer (pred spanjem je spil Hipp Combiotic Bio formulo za po 12. mesecu) ampak ko enkrat zaspi, je več ne dobi – ne mleka, ne soka, ne vode, nič. V bistvu je vse skupaj bil en deja-vu na prejšnje poglavje:

  1. noč: lepo zaspal na flaško (kot vedno), se prvič zbudil čez cca. 2 uri, sem  ga hitro začela božat, govorit “pššš” in je zaspal nazaj. Drugič se je zbudil ob 3:00, takrat pa ni šlo tako zlahka. Najprej mi je začel s prstom kazati na nočno omarico, saj je bil navajen, da je tam imel nastavljeno flaško, ampak jaz sem mu takoj preusmerila pozornost, sem mu začela kazati “ptičke” skoz okno, sva hodila po hiši, mu šepetala, da vsi spijo, kamor je želel, tja sva šla (če mi je s prstom kazal ven iz sobe, dol po stopnicah, sva šla; point je bil, da se ne vznemiri ampak, da ga pomirim nazaj in zamotim); na koncu sva obsedela na kavču v dnevni, kjer se me je oprijel kot koala in po parih minutah zaspal nazaj. Odnesla sem ga nazaj v posteljo in spal je do 9. zjutraj.
  2. noč: zbudil se je samo še 1x (spet okrog 3h), ampak tokrat se sploh ni začel jokati, samo vsedel se je pokončno, jaz sem mu spet začela mirno šepetati, da  vsi spijo in ga vprašala, če greva midva tudi ajat. Se je vlegel nazaj, zaspal in spal spet do 9. zjutraj
  3. noč: je spal pri tašči, sem povedala, da sva dala flaško proč in je zaspal brez nje, se ob 3. predramil, ga je pozibala, zaspal nazaj do 9:00

In to je bilo to. Dejansko vse kar sem morala ‘preživeti’ je bilo tiste pol ure vandranja po hiši ob 3. zjutraj prvo noč.

Tudi v tem poglavju sledi ena napaka, ki sem jo naredila (čeprav bolj zaradi izrednega spleta okoliščin) in sicer, ko sva prišla v Litvo, je najprej imel težavo z navajanjem v smislu, sredi noči se je zbudil, ni vedel kje je, bilo mu je neznano okolje, začel je res grozno jokat, nikakor se ni pustil pomiriti in ko sem poskusila vse drugo, sem si mislila ok, to je zdaj druga situacija, bom mu dala flaško, da se pomiri. Funny part: flaške sploh ni želel. Sem ga pa ravno toliko polomila, da mu je spet naredilo “klik”, da če se sredi noči zbudi in začne delati dramo, bo dobil flaško. Kar je tudi skušal takoj naslednjo noč, s tem da mi je tokrat začel nakazovati prav z besedami “piti, piti” in me s prstom pošiljati v kuhinjo, v smislu, naj mu grem natočit. 🤣🤦🏼‍♀️ Jap, ta mala bitja hitro postanejo prefrigana. Tako sem zaradi lastne naivnosti morala še enkrat skozi eno tako noč, ki sem jo prebrodila že v Sloveniji, ampak je šlo. Drugo noč se je samo predramil, sem mu začela govoriti pravljico o miški, ki je postala stevardesa pri Emiratih in preden je začela z uvajanjem v Dubaju, je že spal. 😂

In to je to. Sedaj smo na točki, da formule sploh več ne kupujemo, zaspi tako, da pocuza malo nesladkanega komarčkovega čaja, potem pa spi celo noč do cca. 9. zjutraj in zjutraj, ko vidi napol prazno flaško na nočni omarici, jo najprej pograbi, mu lepo povem, da ni več dojenček in da je zdaj ne rabi, ter da jo spet dobi zvečer, ko gre ajat. Potem jo pa lepo odloži nazaj, me prime za rokico in pelje po stopnicah, da gremo zajtrkovat. ☺️

Če potegnem črto: odločnost je bistvenega pomena. Ne poskušajte vpeljati nekih sprememb, če niste 100% prepričani sami vase, da jih boste izpeljali do konca. Zavedajte se, da bo težko in vztrajajte. Obenem se zavedajte tudi, da bo težko samo zelo zelo kratek čas. Jaz bi z veseljem prebrodila še 5 takih noči, za ceno tega, da zdaj mirno spimo celo noč, v primerjavi s prej, ko smo se več zbujali/previjali/preoblačili/nalivali, kot pa spali. Itak, da otrok najprej ne bo vesel, ampak vaša naloga kot starši je, da stojite za svojimi odločitvami in ne popustite. To bo otrok tudi začutil in se prej sprijaznil ter ekspresno prilagodil, navsezadnje ne bo imel izbire.

Kar se pa meni pri teh stvareh zdi najpomembneje – odločite se za spremembe/prenehanje s tem ali onim zato, ker se vam zdi, da je za otroka postala bolj razvada, kot korist; ne zato, ker ste na forumu prebrali da večina mamic tako/takrat to naredi ali, ker vam je taščina prijateljica rekla, da je pri 12. mesecih meja, da preneha s tem ali onim. Odločiti se morate sami, na podlagi lastnega občutka, instinkta ter presoje in tako boste tudi lažje stali za svojimi odločitvami, ker boste vedeli, da to delate za svoje in otrokovo dobro; ne pa, ker je oseba, ki vašega otroka ne pozna 5% toliko, kot vi, rekla, da bi bilo tako prav.

Upam, da bom kateri mami s tem zapisom pomagala ter ji predvsem dala vedeti, da ni sama, ni edina – vsi smo dali to čez, nekateri še bodo, nekateri se še trudijo, vsem pa bo eventuelno uspelo, obljubim. 😊

S čem ste pa ve imele največ težav? Če ste imele drugačno izkušnjo jo delite v komentarjih, mogoče pomaga kateri drugi, ker kot sem omenila, vsak otrok je drugačen in več glav več ve.

Do naslednjič,

Adrijana

8 thoughts on “Kako prenehati z dojenjem/flaško/dudo

  1. Top blog! Vrhunsko napisano. Ce spregledam
    Litvo in nekaj drugih stvari, je tako, kot da berem
    o svoji druzini .. Hvala za ideje, zamisli,
    pozitivnost..

  2. Zelo lepo napisano. Bi si želela, da bi se našla v
    zapisu oz. Jakoba . Namreč on že več kot pol
    leta ponoči ni dojen, prav tako v 90% procentih
    nima težav z uspavanjem. Položi se ga v posteljo,
    ugasne luč in on v parih minutah zaspi. Problem
    je, ker se zbudi, lahko čez 2, 3 ali 4 ure. Takrat pa
    zelo težko zaspi nazaj, traja tudi do 1 uro ali več. In
    če rata uspavanje, se potem spet zbudi čez pol, 1, 2
    ure… sedaj ga sicer vzameva v posteljo, vendar je
    to bitje tako nemirno in se zaletava v naju (ves čas
    ga potem loviva, da ne pade s postelje), da ne vem
    če ni to še slabše za nas vse 3 :(.
    Kako ga umiriti, da zaspi nazaj? Tudi po 2 uri je že
    trajalo, da je potem ostal v svoji posteljici.
    A se nisi bala, da če boš ponoči vstala z njim, da se
    bo tega navadil in se bo zbujal, ker mu bo to
    zanimivo in se bo hotel igrati.

    Evo, malo sem se izpovedala. Bolj za dušo :).

    Lp, melita

    1. Če ti najprej odgovorim na zadnje vprašanje – tega se nisem bala, ker ko je ponoči prišlo do tega, se nisva “prebudila”, jaz sem ga zibala, ga božala, mu šepetala, vse sem delala res v takem “zen” slogu, da je ostal v tistem nočnem razpoloženju in eventuelno zaspal nazaj, ko je bil dovolj pomirjen. Jaz sem vsakič poskusila nekaj drugega, nikoli pa nisem nevem obupano zavzdihovala, bila živčna ali se jezila na njega, ker vem da bi s tem sprožila kontra efekt. Tvoja situacija je res specifična, bi me sicer zanimalo kako dolgo je že tako, drugače pa na podlagi informacij ti lahko priporočam samo eno stvar in sicer mogoče obposteljno posteljico? Na ta način vaju ne bo toliko motil, vseeno pa bo čutil, kot da spi zraven vaju? Vem da ima ena stran možnost najema recimo za 1 mesec, da ne kupujete za brezveze, če se ne bi obneslo.. poguglaj najem obposteljne posteljice, mislim da je precej ugodno to.

  3. Super zapis! Pa vseeno upam, da ne bomo
    potrebovali takih nasvetov 🙂 nasa skoraj
    4mesecna malcica ze dva meseca spi ponavadi
    od 8ih,9ih do 7ih, pol 8ih. Ne veva kako nama je
    to ratalo. Dojiva se 5krat na dan, z dojenjem sem
    jo uspavala res samo na zacetku. Zdaj zvecer
    jeva okoli sedmih. Potem se pa preoblecemo v
    pizamo, malo se se igrava z njo in potem jo dava
    v posteljico, dobi dudiko, malo potuhe (vetrovne
    kaplice 😉 ) in navadno v 10ih minutah zapancka.
    Proti jutru se mogoce (3krat na teden) zbudi okoli
    4ih, 5ih. Ampak dokler ni ura 7, ji samo dam dudo
    nazaj in do zdaj je se vedno zaspala nazaj. Ko pa
    je ura enkrat 7, in se zbudi, se podojiva. Vedno se
    zbudi nasmejana in dobre volje. Upam, da bo se
    naprej tako, saj me nekateri strasijo z neko
    regresijo spanja in da se bo pocasi zacela zbujati
    ponoci, da bi jedla. Sva pa cisto po nakljucju
    ugotovila, da lahko prespi celo noc, saj sva en
    vecer jedli ob 7ih, pa sem jo dala malo v zibelko v
    dnevni sobi, itak sem vedela, da se bo okoli 11ih
    zbudila za se en obrok, nato pa smo vsi skupaj
    spali do jutra, naju je zmanjkalo na kavcu 🙂

    1. Ah daj, ti, ko te strašijo te mogoče malo iz zlobe, ker živiš sanje vsake mamice! 😛 Sploh ni nujno, da bo prišlo do kake regresije spanja, eni so glede tega pač manj problematični, kot drugi. Plus tega to, kar ti govorijo sploh nima smisla, ker na začetku se hranijo pogosteje če že, potem pa vedno manj! Meni se zdi bistvenega pomena, da je že od začetka niste navajali, da zaspi z dojenjem, da si našla tako super pot okrog tega, da jo vseeno dojiš, ampak ne v teh kritičnih trenutkih, ki so kasneje najbolj problematični … tako bom jaz probala zdaj v drugo naredit, če bo le sprejel/a dudo.

      1. Drzim pesti, da rata! Pri nas je duda zakon
        🙂 kar se pa vecernega uspavanja tice, na
        zacetku je trajalo eno uro, ampak sva se
        zmenila in vztrajala, da ko jo dava enkrat
        spat, se je ne vzame iz postelce. Tako da ce
        je jok, jo bozava, ji pojeva, vse pa v
        umirjenih tonih in skoraj v temi. Ce se pa
        polula, jo pa tudi na pol v temi previjem. V
        posteljco jo pa vedno dava, ko je se budna,
        saj sva se dogovorila, da je ne bova
        uspavala z nosenjem. Po kakih 14ih dneh
        se je enourno uspavanje skrajsalo na 10
        minut. Tako da se splaca potrpezljivost!! To
        je moj nasvet za v drugo 😉 in ja, vem
        kaksno sreco imava in to zelo ceniva 🙂

        1. Bravo, živi dokaz, da je vse kar je potrebno, da dosežemo to kar želimo samo malo potrpežljivosti ter odločnosti, potem pa nam je dolgoročno toliiiiiiko lažje. Neodločnost nas stane največ, sploh pri otrocih (predvsem starejših, ki že to skapirajo). Dobra sta in se vama klanjam, ne morem pa mimo tega, da poudarim kako pomembno je, da imaš partnerja, ki s tabo deluje 50:50 kot ekipa, na žalost veliko mamic tega nima in same se veliko težje lotijo takih izzivov, jaz vidim koliko težje mi je, če smo ločeni, ni primerjave.. tako, da pohvale partnerju, čimveč takih. <3

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *