Ljudje nismo roboti

Maks je bil prejšnje dni prvič, odkar se je rodil, bolan. In bilo je res precej hudo. To je nekaj, česar sem se bala res od prvega dneva, kar sem ga prvič prijela v naročje. Spet sem se znašla pred eno novo preizkušnjo, na začetku brez čisto ideje, kako se bom znašla. In kako sem se? Tako, da sem ga prav nesramno grdo razvajala. In zdaj, ko so najhujši dnevi mimo, ter vidim, kako smo jih preživeli, lahko z zagotovostjo povem, da bom ena tistih mam, ki bo svojim otrokom v času bolezni naredila 37377x najljubših prigrizkov, čajev, jih crkljala, dovolila vse, česar sicer ne in jim izpolnila vse želje. Pa sem zaradi tega popustljiva? Ali še bolj pogosto vprašanje – bodo zaradi tega razvajeni?

Pri svojem leto in pol staremu fantku vztrajam z režimom spanja v svoji posteljici, odkar se več ne doji; ko se jé, se sedi in to v svojem stolčku; ne padam na njegove izpade trme, ne dam mu vsega kar želi, sploh ko to želi doseči z izsiljevanjem in se držim omejitev kar se tiče risank ter “priboljškov”. Ker sem mnenja, da otroci rabijo meje in smo starši za to, da jim jih postavimo (pa jih nimamo zato nič manj radi).

Vse to pa zavestno in z veseljem razblinim kot milni mehurček v primeru, ko je bolan.

Takrat dovolim, da zaspi v mojem objemu, da spi zraven naju, da gleda risanke kolikor želi in da ga ne silim z korenčkovo juho, četudi noče jesti nič drugega kot jagodni jogurt in rozine. Vesela sem že, če nekaj poje. Še bolj vesela sem, če ne joče, če vidim, da se zamoti, pozabi na nelagodje, na bolečino, na to, da se ne počuti dobro. Še posebej pri tako malem otroku, ki ne ve in ne razume, kaj se mu dogaja ter zakaj se počuti, tako kot se.

Zakaj to delam? Poglejte okrog sebe. Poglejte sami sebe. Koliko ljudi je navajenih in učenih, da mora “preko sebe”. Preko bolezni, preko slabega počutja, da mora pač “stisnit zobe”. Bog ne daj, da priznamo, da nas je dotolklo, ker potem smo avtomatsko “zjamrani”. Postali smo pravi virtuozi neposlušanja svojega telesa, potlačevanja njegovih potreb. Ob prvih znakih prehlada se preventivno našopamo s tableti, da do česa hujšega sploh ne pride in našemu telesu odvzamemo možnost, da se regenerira samo, v svojem lastnem tempu.

Kolikokrat slišimo stavek “nimam časa biti bolan.”? Prevečkrat. In sama svojih otrok tega ne bom učila, temveč nasprotno – če telo začne kazati znake šibkosti, je to zelo verjetno zato, ker smo se predolgo gnali na previsokih obratih. Da smo izgoreli. In takrat ne samo, da ni nič narobe, je NUJNO, da se ustavimo, umirimo, zadihamo in damo telesu in glavi čas, da se spočijeta. Bližina ljubljenih, crkljanje, počitek, dober čaj in uživanje hrane, ki nam paše, je 100x bolj učinkovito od kateregakoli lekadola.

To ne pomeni, da smo mi sami šibki in ‘neodporni’, ampak da preprosto potrebujemo pavzo in ponovni zagon. Podobno, kot elektronske naprave, podobno kot vsaka milijonkrat manj kompleksna stvar kot je človeško telo. In, ko bomo okrevali, bomo bolj zbrani, bolj bistrih misli, bolj ustvarjalni in produktivni ter bomo v 24h nadoknadili vse, kot bi se sicer dneve in dneve mučili in vlačli kot megla z redno dozo tablet in pomanjkanjem spanja.

Ta zapis torej ni namenjen zgolj našim otrokom, ampak predvsem nam in temu, da dobro premislimo, kaj jih učimo. In sama sem trdno odločena, da jih bom učila 3 stvari:

1. Poslušaj svoje telo
2. Dovoljeno si je vzeti pavzo
3. Z ljubeznijo in bližino ne moreš ‘razvaditi’ sploh ne takrat, ko to nekdo najbolj potrebuje (ne samo otroci, tudi odrasli 😉)

Pa lep dan in veselo cartanje ❤️

Do naslednjič,

Adrijana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *