22/06/2018

Večer pred poroko sva ležala v postelji, v hotelu, kamor sva par ur prej prišla s kovčkom, pedantno zlikano obleko zanj in ogromno belo gmoto zame. Tik preden sva zaspala sem ga gledala v soju loči, ki sva jo pustila za Maksa in razmišljala o tem, kako daleč sva prišla. Kako se mi zdi še kot včeraj, ko sem ga prvič videla na vratih bloka v Novem mestu z bosimi nogami v copatih in si mislila »joj, kako je visok.« V glavi se mi je zavrtel film vsega, kar se je zgodilo od takrat. Prve skupne počitnice, resni pogovori, izpovedi ljubezni, nepričakovana zasnubitev, plus na testu nosečnosti, rojstvo najinega otroka. Ne vem ali me je bolj ganila misel na to, kaj vse sva že preživela skupaj, ali na to, kaj vse naju še čaka. Naš način življenja ni vsakdanji. Nima rutine, nima urnika. Zato je toliko bolj pomembno, da se oklepamo en drugega … za stabilnost, za varno zavetje. Gledala sem ga, medtem ko mi je vse to in še 1000 drugih misli polzelo skozi glavo in naenkrat me je vse skupaj prvič prevzelo tako močno, da sem po licih naenkrat začutila solze. Olajšanja in sreče. To je to. To je moje življenje. Z njim.

Od dneva, ko sva določila datum poroke do prejšnjega petka je minilo približno sedem mesecev. V tem času se je zgodilo ogromno. Ampak največ se je zgodilo zadnji teden in na dan poroke. Stvari, katere ne pričakuješ in na katere te ne more pripraviti nihče. Poroka je ‘trenutek’, ko se določeni ljudje izkažejo. In žal ne vedno v dobri luči. Pokaže se kdo so tiste osebe, ki na tej točki v tvojem življenju stopijo en korak naprej skupaj s tabo in kateri so tisti, ki ostanejo zadaj. Tisti, katerim si resnično pomemben, pokažejo kako pomembna jim je ta poroka in s tem ti sam. Nekateri jo postavijo na stranski tir in ti s tem dajo vedeti, da mogoče nimaš takšne vloge v njihovem življenju, kot si mislil, da jo imaš. Ali pa se osredotočajo na druge, povsem napačne aspekte same poroke. Tudi pri nama se je izkazalo da ljudje, za katere sva mislila, da smo si res blizu, da naju poznajo v dno duše, temu sploh ni tako. Slednje te prisili, da se vprašaš o našem prijateljstvu in presodiš, če smo se mogoče pustili kje zadaj v preteklosti in do tega trenutka sploh nismo opazili. Priznaš si, da si mogoče preprosto nismo več tako blizu in se ne poznamo več tako dobro, kot bi se naj. Medtem, ko so na drugi strani iz ozadja stopili ljudje, za katere niti najmanj ne bi pričakovala in naju presenetili v tako pozitivnem smislu, da ko na koncu potegneš črto, so vsa razočaranja in neprijetna presenečenja bila s prekleto dobrim namenom – vse to nama je namreč omogočilo, da racionalno presodiva, komu je vredno še naprej namenjati čas, ljubezen ter energijo in komu nima smisla samo dajati, dajati, dajati, ker, ko so na vrsti da se izkažejo, pogrnejo. Tisti, ki pa se izkažejo, ki te nepredstavljivo presenetijo, pa te napolnijo s tolikšno hvaležnostjo in ljubeznijo, da se počutiš kot najsrečnejši človek na svetu, da imaš ljudi, ki jim lahko zasluženo rečeš prijatelji. Družina, ki si jo izbral sam.

Med drugim je poroka bila zaslužna za to, da sem prišla do pomembnega spoznanja glede same sebe. Ta dan je v meni vzbudil toliko emocij, misli, me navdihnil na toliko različnih načinov, da par dni skorajda nisem vedela kam z njimi. In ker tega nisem želela tega oskruniti s tem, da bi prehitro začela z drugimi deliti podrobnosti o meni tako pomembnem dnevu, sem se preprosto zaprla v mehurček in ta cel teden lebdela na čustvih, ki so me prevzemala. Ugotovila sem, da bolj kot si srečen in zadovoljen v življenju, manj ti je pomemben svet na internetu, ker ugotoviš, da je iluzija, saj se življenje ne odvija tam. Kaj je namreč poroka zame bila? Bil je vrtiljak vseh ljudi, ki mi kaj pomenijo, čisto vsakega posebej, njihova vloga v mojem življenju, v najini zvezi. Kako naju oni vidijo, kaj jim pomeniva. Vrtiljak dogodkov v mojem življenju. Vseh razočaranj, obupov, zlomljenih src, solz, uspehov, prijateljstev in zmagoslavnih trenutkov. Trenutkov, ki so privedli do tega.

Do trenutka, ko imam vse. Ljudi, ki jih imam rada, njega, ki ga ljubim in najinega otroka, ki mi predstavlja več, kot bi si kadarkoli znala predstavljati.

In še enkrat sem dokončno videla, da sama čutim preprosto več in bolj, kot povprečen človek. Ne poznam sivega. V čustvih poznam samo superlative. In to je tudi glavni povod mojega ustvarjanja vsebine. Ne, ker je trenutno ‘moderno’ biti bloger ampak zato, ker v trenutkih, ko imam občutek, da mi bo srce počilo od vseh čustev, od vse mešanice ljubezni, sreče in ganjenosti, preprosto MORAM stvari dati iz sebe, jih dati na papir in jih nekako izraziti. In ko jih delim z vami, čutim, kot da sem nekaj teh čustev dala iz sebe in lažje zadiham. In to je razlog zakaj pišem, delim ter ustvarjam. Zato vsem tistim, ki se vam bo mogoče na kakšni točki zdelo »joj, spet o tej poroki.« To ne delam za vas ampak zase. Ker to, koliko meni pomeni ta dan ter vse, kar je privedlo do tega dneva, ne bo razumel nikoli nihče razen mene. In navdih bom črpala tam, kjer ga imam največ.

In to je 22.06.2018.

Dan, ko je vsak trenutek iz preteklosti dobil smisel, dan ko se je vse poklopilo in dan, ko sem doživela svoj srečen konec.

p.s. Hvala vam za vse lepe besede, čestitke in dobre želje, ki ste nama jih namenili.

p.p.s. za vse, ki vas zanimajo ostali zabavni detajli glede poroke, okrasitev, planiranje, cvetlice, poročni šopek, obleka, frizura, makeup, torta … bom naredila post o teh zadevah, ko prejmem še drugi del fotografij. 🙂

Zdaj pa spakirat za medene tedne. ❤

Do naslednjič,

Adrijana

17 thoughts on “22/06/2018

  1. Adrijanikaaaa kako lepo!! Res sem vesela zate!
    Krasen par sta in fotke so fenomenalne! Komaj
    čakam, da izvem podrobnosti o lokaciji, obleki,
    šopkih … da še jaz dobim ideje za svojo poroko 😉

  2. Wow čudovito! In končno en resničen post o
    poroki in njenih svetlih in temnih plateh sploh
    tisto o ljudeh. Hvala za te besede. In čestitke!!!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *