O DIPLOMI IN NOVI SLUŽBI (Z DOJENČKOM)

Zdi se mi, da je minilo že kar nekaj časa odkar sem nazadnje pisala blog post. Iskreno, sedaj ko Maks postaja vse večji, je zame vedno težje najti mir in tišino. Večino časa sem z njim sama in čez dan spi samo še kakšni dve uri. Ko pa se po celem dnevu le priguraš do tistega trenutka, ko zaspi, pa veš da imaš maksimalno 2 uri, dokler še sama ne padeš mrtva  v posteljo in tisti 2 uri je potrebno izkoristiti pametno. Ne preostane ti drugega, kot da si postaviš vrsto prioritet. Pisanje bloga mi je sicer izredno ljubo ampak nikakor nisem mogla upravičit, da bi mu dala prednost pred novo službo, kjer se imam zdaj na začetku ogromno za naučiti in dela preprosto nikoli ne zmanjka. Jap, dober mesec pred iztekom porodniške se mi je ponudila priložnost, da se zares preizkusim na področju, ki me izjemno veseli in sem se odločila, da zgrizem skozi zadnji mesec ter skušam nekako pokombinirat. Veste kaj je EDINA stvar, ki vam jo lahko povem po zadnjih tednih tempa, kjer vse kar imam za naredit naredim med polnočjo in 3. uro zjutraj, vedoč, da me bodo čez kakšnih 5 ur zbudile male rokice, ki bodo začele plaziti po meni, mi cukat lase in ščipat za lica? Nič ni pretežko, če delaš to kar te veseli. Veseli te pa lahko samo tako, da imaš v glavi jasno postavljen cilj. Kam želiš priti? Kaj želiš doseči? Si zadovoljen s tem, kaj delaš zdaj, ali si pripravljen od sebe dati nekaj več, da prideš na točko, ko boš resnično zadovoljen s svojim življenjem? Dejstvo, da mi omenjena služba omogoča delati preko računalnika, pomeni da lahko delo nesem seboj, kamorkoli gremo, kar pomeni, da naša družina ostane skupaj brez, da bi se morala sprijazniti s tem, da bom za čas Žigove kariere morala svojo začasno zamrzniti. In TO, to je zame preprosto največ, kaj bi si lahko želela. Zato se mi ni težko odreči spancu, na stran postaviti druge, manj nujne stvari, ampak sem srečna, ker sploh imam to možnost.

Kje za vraga sem potem našla še čas (in predvsem motivacijo) da spišem še diplomsko nalogo? Z diplomsko nalogo sem bila tiiiiik pred koncem, v 9. mesecu nosečnosti, ko se je Maks odločil, da mu je dovolj čakanja in me presenetil dva tedna pred predvidenim rokom. Od poroda dalje priznam, da so minili meseci, preden sem ponovno odprla to word datoteko. Ko je Žiga bil na Evropskem prvenstvu, sem si rekla, da hočem biti konec, še preden on pride nazaj, saj sem bila takrat doma, z ogromno varstva na voljo in se zavedala, da ko enkrat pride, gremo v Novo mesto, kjer opcije za varstva preprosto več ne bo. Torej, če zdaj ne bom naredila, kdaj bom? No, pa nisem. Preveč distrakcij, premalo fokusa. Takrat vem, da si je večina ljudi v mojem življenju mislila, da ne bom nikoli diplomirala. Časa sem imela vedno manj. Zgubila sem rdečo nit o temi diplomske naloge. Pozabila sem na pravila pri pisanju, totalno sem padla ven iz citiranja virov. Vedno bolj sem videla, da sem zaplavala v vode, kjer služim denar, brez da bi za to potrebovala tole diplomsko. Torej razlogov, da nadaljujem tam, kjer sem nehala, sem imela vedno manj – zakaj sem jo torej zdaj naenkrat dokončala? Iz principa. Ker nisem mogla živet z mislijo na to, da so vsa tista predavanja, vaje, izpiti, učenje, bili zaman. Da bi bilo isto, kot če jih ne bi naredila. A ni škoda? Postopek diplomiranja je v resnici tako zelo preprost, sploh če si izbereš temo, ki ti je zanimiva. Občutek, ko ti komisija izreče čestitke, poda naziv in se cela predavalnica vstane ter ti ploska, ko te pričaka družina, prijatelji, očitno ponosni nate … vse to odtehta tistih par dni, ko si se moral odrečt drugim bedarijam in si preprosto zgrizel skozi, do konca. Sama sem se en dan preprosto najavila doma, prosila za varstvo, se zaprla v sobo, dala telefon na stran in pisala pisala pisala dokler nisem prišla do zadnje pike na strani 46. Sicer res, da se je tam prava zabava z oblikovanjem in wordovimi fintami komaj začela ampak ej, na tisti točki pa se res nisem mislila ustaviti. Pa brez skrbi, sem vedela, da lahko nekomu plačam 20€ pa bi bo to naredil sam, vsi so mi govorili “saj pa to vsi delajo”; ampak pri meni to ni prišlo niti v poštev, če sem že zgurala do sem, zakaj bi zdaj naenkrat ubrala tisto “ta lažjo” pot? Odločena sem bila od začetka do konca vse narediti sama. Drugače ne vem, kaj je sploh smisel. Gre se za mene. Za to, da bom sama ponosna nase.

Zato če si ti eden tistih, ki mu manjka še izpit ali dva, mogoče celo izključno diploma, potem ta post namenjam tebi. Četudi je ne potrebuješ, četudi je že davno pozabljena, četudi si pozabil kako v wordu narediti prelom strani – obljubim ti, da ti ne bo žal, če se iz danes na jutri odločiš, da boste dokončno zaključili tole poglavje. Občutek je čudovit … govorim iz izkušenj 🙂

do naslednjič,

Adrijana

2 thoughts on “O DIPLOMI IN NOVI SLUŽBI (Z DOJENČKOM)

  1. Pozdravljena!
    Danes sem na instagramu slučajno naletela na tvojo
    sliko s pripisom in prišla sem do tega linka.
    Waaa, kako sem se našla v teh besedah, ko imaš službo,
    denar, čudovito življenje,… ampak v ozadju te grize tista
    nedokončana diploma . Hvala za dodatno motivacijo!
    Mislim, da bom zdaj vsak dan prebrala ta tvoj post in
    morda jo naredim tudi jaz!
    Uspešno in nasmejano še naprej!

    1. No kako je pa to lepo slišat! Verjamem, da ti bo uspelo, če se boš le odločila za to 🙂 srečno ❤️ p.s. pridi se pohvaliti, ko ti uspe!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *