Zveza po otroku

Spomnim se zadnjih dni pred porodom, trenutke panike, ko sem se zavedala, da kmalu nikoli ne bo več vse isto, nikoli več ne bova sama, nikoli več ne bo vse tako spontano.

Spomnim se branja izkušenj drugih punc, parov … koliko zvez je razpadlo po porodu, kako so se partnerji spremenili, kako se one same več niso počutile kot one.

Spomnim se prvih 24 urah po porodu, vsa v transu, nesposobna dojemati spremembe, ki je pravkar nastala.

Vprašanje, ki sem si ga v strahu postavila neštetokrat je bilo: kaj se bo zgodilo z nama?

Za začetek bi rada rekla nekaj, kar mi je v tem času postalo kristalno jasno – otrok NIKOLI ne bo zapolnil neke “luknje” v zvezi. Če dva med sabo ne funkcionirata niti, ko sta sama, bo otrok stvari samo še poslabšal. Zato je NAJSLABŠE, kaj lahko naredi en par, da si omisli otroka, ker misli, da bodo tako izboljšal ali celo rešili zvezo. Najprej je treba porihtat zvezo, ker po otroku se pravo delo na vama šele začne. Ker dejstvo pa je – če v nerešljivo zvezo pripelješ otroka, bo na koncu najhuje nastradal ravno otrok.

Zdaj je od poroda minilo pet mesecev. In kaj se je zgodilo z nama? Trenutno je najina zveza boljša, kot je kadarkoli bila.

In ugotovila sem, da so stvari, s katerimi sva prišla do te točke, tiste, ki jih je treba upoštevati ob vseh večjih spremembah življenju, če hočeš, da vama uspe. Takrat, ko je najtežje se namreč pokaže prava kvaliteta zveze.

Kako sva torej dosegla, da je zveza po taki prelomnici ostala enaka oziroma še boljša?

1. Vzela sva si čas drug za drugega.
Priznam, da je bilo malo čudno, ko sem prišla iz porodnišnice. Zadnji teden se cartaš samo z drobcenim bitjem, božaš nebeško mehko kožo, dojiš, bdiš. Navajen si, da 24ur posvečaš dojenčku in njegovim potrebam. In tukaj mislim, da veliko parov oz. žensk pade v past. Super, da si skrbna mamica, ampak ko prideš domov, ko enkrat okrevaš, ko otrok zaspi – posveti se svojemu partnerju. Prisežem, da se moraš ponovno spomnit kako objet nekoga večjega od 50cm, kako poljubiti nekoga drugega kot dojenčkovo mehko lice. Ampak, daj. Dlje ko čakaš, bolj čuden je občutek. Ko se enkrat prebije led, si takoj spet tam, kjer si ostal.

2. Vzela sem si čas zase.
Najprej za okrevanje, potem pa za druge stvari, ki sem jih počela prej. Meni ni bilo boljšega občutka, kot pa ko sem se po parih dneh lahko spet normalno stuširala, umila lase. Začni z malimi stvarmi. Ko sem se spet počutila sveža sem bila pripravljena na vse drugo. Komaj, ko se počutiš dobro v svoji koži, lahko pozornost posvetiš drugemu.

3. Spremenila sva način komunikacije.
Največja sprememba pri nama je nastala prav tukaj. Obljubila sva si namreč, da se NIKOLI ne bova kregala pred otrokom. Četudi še zdaj ne razume, sem prepričana, da negativno energijo občuti. To naju je prisililo v dosti bolj zrelo komunikacijo. Dejstvo je, da je to zelo občutljivo obdobje, polno sprememb in hormonov. Čustva so lahko zelo močna, stvari se lahko vzamejo preveč osebno ali se narobe interpretirajo. Dobra komunikacija, odkritost ter POSLUŠANJE drug drugega, lahko delajo čudeže kar se odnosa tiče.

4. Drug do drugega nisva bila prestroga.
Oba sva bila v tem nova, nihče ni točno vedel, kaj dela. Ampak z vzpodbudo, pozitivnim pristopom ter medsebojnim razumevanjem (tudi v primeru napak), je zadeva postajala vedno lažja in kmalu sva bila utečena.

5. Delovala sva kot ekipa.
V prvih mesecih otrokovega življenja ati nima kaj dosti za pomagat. Realno, nima. Z otrokom se še ne moreš igrat, večinoma je ali pa spi. Tako se lahko fant hitro počuti odveč ali pa odrinjen. Fajn je, da se ga vključuje vsaj v tiste zadeve, kjer pa lahko pomaga. Ga previje, carta, čuva tačas, da mami naredi kaj drugega, zloži voziček, sestavi posteljico. Videla sem že mamice, ki partnerju ne pustijo blizu otroka v smislu, da bodo one vse naredile boljše in hitreje. Ja kako se pa naj nauči, če nikoli ne pride zraven? In kako se naj počuti kot del družine?

6. Razumela sva, da vsak rabi svoj čas.
Čas, da bo pripravljen za določene stvari. Žiga naprimer ni Maksa takoj previl, ker je bil tako drobcen in nebogljen, da mu je bilo nelagodno. Jaz mu tega nisem zamerila ali očitala, saj sem to razumela, ker je tudi mene bilo na smrt strah, ko sem ga morala prvič previt in oblečt. Občutek imaš kot, da tega nisi sposoben nardit, brez da mu zlomiš vsaj dveh kosti. Še manj prijetno pa je, ko moraš to prvič nardit, ko ti pod prste gledajo nepotrpežljive sestre v porodnišnici. Jaz nisem hotela, da bi se Žiga počutil isto, če mu ni bilo treba. Ko pa je bil pripravljen, je sam povedal in to opravil brez kakršnihkoli težav ali pritiskov.

7. Nisva se omejevala.
Samo zato, ker imata otroka, še ne pomeni, da morata zdaj ves čas preživeti doma in nikamor več oditi. Res, da vzame več časa, postopkov in priprav, da se z otrokom nekam spraviš, ampak vredno je. Če si skozi doma, prej začeš it drug drugemu na živce, postaneš zdolgočasen, naveličan. Novi izzivi predstavljajo nova veselja. In brezveze je komplicirati, ker dojenček itak spi, v avtu, na obisku, doma, ali v vozičku na kavi.

8. Upoštevala sva, da smo vsi člani družine pomembni.
Tudi to se mi zdi ena izmed pogostih napak. V družino pride dojenček, avtomatsko se vse vrti okoli njega in drugi člani družine postanejo zapostavljeni, ali pa se začnejo zapostavljati med sabo. Okej mi smo trije, pri nas še to ni tako težko, ampak večja kot postaja družina, pomembneje se je zavedati, da vsak nosi svojo vlogo in četudi dojenček na začetku rabi več pozornosti, časa in nege, je treba upoštevati tudi potrebe, želje ter mnenje preostalih članov družine.

9. Nisva si zamerila, če je rabil kdo time-out.
Sem bila že jaz sama z Maksom in je bil že Žiga sam z Maksom. Da je lahko šel Žiga s prijatelji v kino ali na kavo, da sem jaz lahko šla na slikanje ali rojstni dan. Tega si ne zameriva in ne vzameva, kot da nočeva bit drug z drugim (kot nekateri). Vsak rabi čas zase, vsak se more tu pa tam odklopit in ko pride nazaj tisti nazaj, je zato še bolj vesel, sproščen in preprosto boljši.

In zadnja, po mojem mnenju najpomembnejša stvar:

10. Čimprej sva se učila spet biti sama.
Ne bom lagala, ni lahko. Na začetku, se je od otroka težko ločit za eno uro. Zato pa dlje, ko čakaš, težje postaja. Ne smeta dovolit, da pozabita kako je biti sama, samo vidva. Ker četudi se zdaj zdi še daleč, nekoč bodo otroci odrasli, šli na svoje in spet bosta samo vidva. Še za veliko veliko let.

Zato se to splača negovati. <3

Do naslednjič,
Adrijana

4 thoughts on “Zveza po otroku

  1. Wow… made my day veliko odličnih
    nasvetov in dobrih pointov, katere si bo definitivno
    zapomnila za prihodnost, čeprav sem trenutno
    samska 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *