“Ker se tako spodobi.”

To, kar bom danes napisala, temelji na nekaj nedavnih osebnih izkušnjah in nekaj na opažanju ljudi okoli sebe. Nekateri se boste strinjali z mano, nekateri boste ogorčeni, da tako razmišljam.

Ko si otrok, delaš tako kot ti narekujejo starši. To je namreč edini način, ki ga poznaš. Takrat nimamo izgovora, da bi delali drugače. Ampak pri svojih triindvajsetih letih vidim okrog sebe toliko tega sranja, da me že rahlo duši. Opažam, da ljudje delajo stvari, četudi se jim upirajo, samo zato ker se to od njih pač pričakuje. Opažam, da na svoje rojstne dneve, na svoje POROKE, vabijo ljudi, ne zato, ker bi jih želeli tam, ampak, ker se tako “spodobi”. Opažam, da ljudje zapravijo ure in ure in dneve tako, da presedijo za mizami, kjer nočejo biti in so z mislimi vsepovsod drugje. In kaj je tisto, kar me je še najbolj žulilo – ljudje se obnašajo kot da so komurkoli kaj dolžni, zgolj zaradi dejstva, ker so krvni sorodniki. Zdaj smo pa tam. Nekateri bodo rekli: “kri ni voda” in zagovarjali, da je za družino pač treba stati in požreti vse, ker je pač družina. Tudi sama sem včasih naivno mislila, da če ti je nekdo v krvnem sorodstvu (bližnjem ali daljnem), mu lahko 100% zaupaš ter se na njega zaneseš. Realnost pa je žal daleč od tega. Obstajajo bratje, ki se izdajo, sestre, ki se sabotirajo, matere, ki ponižujejo lastnega otroka, očetje, katerim je vseeno … ni lepo slišati a vendar, obstajajo.

Veliko ljudi se žal prepozno zave, kako kratko je življenje in kako škoda je časa ter energije za to, da živimo po narekovanju drugih. Poznam veliko ljudi, ki so izbrali faks na podlagi tega, kar so starši želeli. Ljudi, ki so opustili zvezo z nekom, ki so ga imeli radi, ker ga starši niso odobravali. Ljudi, ki so spremenili, sprejeli ali zavrnili službo, ker se ni skladala s pričakovanji tete Frančke. Opustili željo po potovanju, ker se ni zdela pametna ideja stricu Tončku. Ljudi, ki niso sledili svojim sanjam, zaradi njihovih predsodkov. Pa zakaj si to dovolite? A bodo oni namesto vas 30 let hodili v službo? A bodo oni preživeli preostanek življenja z vašim partnerjem?

Največjo škodo pa delate sami sebi, ko se za svoja dejanja opravičujete in jim s tem dajete moč, če ne celo pravico, da vam se*ejo po glavi. Stojte za svojimi odločitvami, stojte za samim sabo, saj niste nikomur ničesar dolžni. Edino, česar si dolžen je spoštovati odločitve drugih in jih ne obsojat, samo na njih pa je, če bodo spoštovali tvoje. Če ne, hvala lepa, nasvidenje. In vsi tisti, ki za druge iščete izgovore, da vam pač samo “hočejo dobro” – verjemite, da je dovolj očitna razlika med dobronamernim nasvetom in brezpredmetnim pametovanjem. Na vas pa je, če boste želeli razločiti razliko.

Vsak izmed nas se rodi v eno družino. Nekateri ostanejo povezani do konca življenja, nekateri na neki točki prekinejo stike in ne spregovorijo nikoli več. Družine, v katero se rodimo, ne moremo izbirati. Ampak samo zato, ker se vanjo rodimo, še ne pomeni, da bomo vsi člani enaki. Da bomo isto razmišljali, isto želeli. Če je družina tista prava, se bodo med sabo brezpogojno podpirali, četudi se en član odloči drugače, kot bi se odločil drugi. Če tega niso sposobni, potem odrasti, pojdi v svet, poišči svojo osebo in z njo ustvari SVOJO družino. In si ustvari svoj vsakdan, svoje navade, svoje rituale, običaje, tradicije. Praznike preživi tako kot ti želiš in z ljudmi, ki jih želiš ob sebi. Ker mi je slabo ob pogledu na to, kako se ljudje za hrbtom obirajo med sabo, pljuvajo drug po drugem, potem pa za božič in veliko noč sedijo za isto mizo, si izrekajo dobre želje, kot da se imajo najraje na svetu, ker se pač tako spodobi. 

Jaz sem sama sebi obljubila, da ne bom živela tako. Nikomur nisem nič dolžna. Raje več časa namenim tistim, ki me imajo radi, ki mi znajo brezpogojno stat ob strani, kot pa da energijo trošim za ljudi, ki me zavirajo. Krvno sorodstvo ali ne. Če nekdo ne more sprejeti mene, mojega načina življenja in mojega razmišljanja ter mi hoče VSILITI drugačno mnenje, je moja izbira ali bom kot goba vpijala to negativno energijo, ali bom jo preprosto eliminirala.

Nehajte biti marionete svojih staršev. Nehajte biti sužnji družbenih norm. Oblikujte si življenje tako kot vi želite, tako kot vam paše. Ker življenje je res prekratko, da bi ga živeli za druge.

Adrijana

4 thoughts on ““Ker se tako spodobi.”

  1. S tem zapisom se nebi mogla bolj strinjati! Oh kako najdem se v tem,… a včasih je res težko, ko čutiš neko odgovornost, krivdo,
    dolžnost, do družine, čeprav še sam ne veš zakaj ti je tega treba. In podzavestno to vpliva na tvoje mišljenje in tvoja dejanja,
    čeprav se niti ne zavedaš.
    Bravo, za pogum, da si jasno in glasno povedala nekaj, kar je nam “tradicionalnim Slovencem” tabu.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *