Tako najraje praznujemo

Danes nisem nameravala pisati bloga. Ampak je dan izpadel tako čudovito, da nisem mogla, da ne bi.

Žiga se je zbudil na mojo budilko nastavljeno ob 9:30, da bi si oprala lase dokler še Maks spi, katero sem sama gladko prespala. Vzel je Maksa in z njim odšel v dnevno sobo, sama sem pa še malo izkoristila enega izmed redkih trenutkov, ko imam posteljo za sebe in ko ne rabim vsakih dvajset minut nekomu vstavljat dudo, ga pokrivat, ali ga nahranit. Malo kasneje sem se vdala še jaz (beri: veselo žlobudranje Maksa v sosednji sobi je postalo preglasno) in v začela delati zajtrk. French toast je postal klasika na tista jutra, ko je Žiga prost. Vmes je Maksa zmanjkalo in kavo sva spila ob gledanju Grey’s Anatomy, katerega sem zbarantala, da ga začneva gledati od začetka in izkoristiva vsako uro mira za novo epizodo.

Ker nam je izlet v Ljubljano padel v vodo, smo se odločili, da gremo vsaj nekam na kosilo, glede na to da je Maksov 4. mini rojstni dan. In ravno naše kosilo je bilo tisto, ki me je tako očaralo, da sem se odločila danes pisati o tem. Zato ker o dobrih stvareh je po mojem mnenju pač treba pisati. Dobre stvari je treba širiti.

Tisti, ki me poznajo, vejo, da sem veliiika ljubiteljica (dobre) hrane. In moram reči, da odkar smo v Novem mestu, še nisem našla nečesa, kar bi me očaralo. Do danes! Po navodilih tripadvisorja (včasih trofi, včasih brcne v temo), smo šli na kosilo v Gostilno Vovko. Že atmosfera me je navdušila. Vse tako zelo domače (zasledila sem, da obratujejo že od leta 1977), retro, a obenem tako sveže. Prva stvar, ki mi je padla v oči je bil pogrinjek in najlepše kavne/čajne šalčke, kar sem jih videla.

Naročila sem svojo standardno kokakolo (šibka točka), dokler nama ni natakar predstavil njihovih naravnih sokov. Tako sva najprej poskusila domač hruškov sok, ki je bil dobesedno tak, kot bi jedel dobro, sočno hruško, pravkar odtrgano iz drevesa. Za predjed sva si razdelila goveji carpaccio z istrskim oljčnim oljem in solnim cvetom, postreženega z domačim belim in ajdovim kruhom. Vse sva pomazala iz krožnika.

Za glavno jed je Žiga jedel telečjo kračo z mladim pečenim krompirjem in zelenjavo, sama pa stegno divjega prašiča s hišnimi štruklji (skutin, ajdov in drobnjakov) in brusničnim džemom.

Ker je vse do tedaj bilo za prste polizat, nama itak ni bilo pomoči, ko sva videla seznam sladic. Prva je čokoladna torta s creamcheesom in malinovo kremo, potem pa meni osebno najljubši obrok celega kosila – hruška, kuhana v cvičku, z orehovimi žličniki in vanilijevo kremo.

Mindblow, prisežem. In ste zasledili? Sladica – cviček – najbolj znano vino Dolenjske? Ja, na vsakem detajlu njihovega menija in celo na mizi je očitno vključevanje lokalnih dobrot.

Na njihovi spletni strani imajo kot uvodni stavek zapisano:

Radost ob dobri hrani je tista, ki obudi vse čute.

 

In res je. Dobra hrana je bila tista, ki je meni danes vzbudila srečo, da smo prav zdaj prav tam, da smo skupaj, da imamo kaj za proslaviti, četudi tako malo, marsikomu samoumevno stvar.

Pa četudi Maks danes kulinarično ni imel kaj dosti od “svojega” proslavljanja, je očitno vseeno užival.

In tako najraje praznujemo – z dobro hrano, ob ljudeh, ki jih imaš najraje.

Pa četudi vem, da je le malo mojih bralcev lociranih v Novem mestu, mogoče kdaj koga pot zanese tja in ko boste v dilemi kam it jest, veste kam gre moj glas.

Katere pa so vaše najljubše restavracije? Z veseljem bi slišala vaša priporočila, kjerkoli po Sloveniji (we move a lot), predvsem kake take še neodkrite in 100x slišane? 🙂

Kot vedno, hvala za branje.

Adrijana

5 thoughts on “Tako najraje praznujemo

    1. Jaa, Bobija imam še na sezamu, čeprav imajo baje male porcije, ampak sladice bi naj imeli ful dobre, tako da good enough Hvala!

  1. 1. Hiša Denk. Zgornja Kungota
    2. Restavracija Strelec, Ljubljanski grad
    3. Restavracija JB
    4. Dvor Jezeršek, Cerklje na Gorenjskem
    5. Gostišče Smogavc, Gorenje pri Zrečah
    6. Gostilna Ančka, Šenčur

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *