Amerika mi je dala največjo lekcijo v življenju

Super je, kako imamo vse. Vsi mamo avte, iPhone, neomejeno količino minut, dopuste, hodimo na insta-lepa-kosila, se opedenamo za fensi evente. Ful je super.

Kako potem, da je med nami toliko nesrečnih obrazov, neiskrenih nasmehov, zlaganih odnosov?

Sama sem imela vse tisto, našteto v uvodnem odstavku. Zakaj sem se torej počutila, kot da bom utonila, če tisto poletje ne bi šla proč, daleč proč od vsega tega? In kaj sem tam končno spoznala?

Govorim o letu, ko sem čez poletje šla v Ameriko. O samo izkušnji ne bom izgubljala besed, saj sem o njej že napisala post; govorila bom o tem, kako se mi je pogled na življenje tam spremenil.

To, da denar ni nobeno merilo za srečo, sem v teoriji vedela že prej. Tam sem pa v praksi končno videla, zakaj so ljudje, ki imajo najmanj, najbolj srečni.

Nastanili so me v 50 let staro bajto, kjer je vse razpadalo, smrdelo, nosilo sledi in posledice mnogih ‘uporabnikov’, ki so se tam znašli čez pretekla leta. To, da sem si s pralnim praškom in ujemajočim se mehčalcem, ki sem ju šla kupit v market preko ceste in pol ure vonjala, kateri najbolj diši, oprala svojo posteljnino in imela en delček v hiši, za katerega sem vedela, da je čist in samo moj, je bil neprecenljiv.

Moja služba je bila oddaljena pol ure proč, kamor sem vsako jutro hodila. Javnega prevoza ni bilo. V Južni Karolini je poleti vroče od sončnega vzhoda dalje, sence ni bilo. Ko sem dobila prvo plačo sem šla v Walmart in si kupila kolo. Občutek, da po 14 dneh hoje sem in tja nisem več rabla pešačit, ampak sem se lahko peljala na kolesu (in zjutraj spala pol ure dlje) je pretehtalo kakršenkoli občutek vožnje v avtu.

Kot tujci tam nismo imeli možnosti telefonskih naročnin, zato smo si nabavili predplačniške kartice, kjer so storitve bile brutalno drage, da o mobilnih podatkih niti sanjali nismo. Ko ti je torej tam zazvonil telefon si bil ne samo vesel in radoveden ampak dobesedno vznemirjen, saj si vedel, da mora biti nekaj zelo pombnega, nekaj resnično tebi namenjenega, ne pa še samo en notification iz grupe na messengerju.

Ker sem želela maksimalno izkoristiti svoj čas tam, sem delala dve službi, eno dopoldne, eno popoldne. Ves čas za druženje smo tako umestili v večere in noči, spanja je tako bilo bolj malo. Ena noč se je tako zavlekla, da smo ob sedmih zjutraj še vedno bili na plaži in jaz sem že spala v hoji (ne pretiravam), za mano je bila serija vsaj tridesetih 12-urnih izmen, noč brez zatisnjenega očesa in čakala me je nova 12-urna izmena. Tisto popoldne, ko sem bila na svoji drugi izmeni, na zunanji lokaciji, je sredi ničesar začelo deževati. Sredi julija, v Južni Karolini, kjer je vsak dan bilo jasno in 30 stopinj, je začelo liti. Zame je to pomenilo, da lahko predčasno zaključim. Snela sem sončna očala, s katerimi sem skrivala zaprte oči, ko sem naslonjena na blagajno spala med eno in drugo stranko, zaprla štant, šla v posteljo in v sekundi dvajset zaspala. Še nikoli ni bilo slajše zaspat. Še nikoli ni bila postelja bolj udobna. Tista 50 let stara, napol razpadla pogradna postelja. In dež še nikoli ni zvenel tako lepo.

Takih primerov bi lahko naštela še sto. Kako smo praktično skakali od veselja, ko sta v našo hišo prišla dva Slovenca in po mesecu instant kave ter precenjenega Starbucksa prinesla eno kilo Barcaffeja in džezvo. Kako dober občutek je bil, ko je bilo veliko prometa in si fasungo lahko pokril z napitninami, čeke pa ‘hranil za pol’. Kako zadovoljujoče se je bilo po dveh odelanih izmenah zvečer stuširati in preobleči v sveža oblačila. Kako hvaležni smo bili, če smo naleteli na izmeno ob 12:00, da smo lahko zjutraj šli za dve uri ležat na plažo. Ali ko smo lahko kdaj izjemoma enakočasno dobili prost dan, da smo ga lahko izkoristili za izlet. Vsaka minuta je bila izkoriščena.

Ko sem po tistem poletju prišla nazaj domov, nazaj v ‘polno vsega’, sem končno ugotovila – pretekla dva meseca sem imela najmanj in živela na najmanjši nogi doslej. A še nikdar nisem spala bolje. Še nikdar nisem bila bolj srečna, sproščena in … hvaležna.

Mi pa tukaj, s polno ritjo vsega, zakompleksani, iščemo probleme tam ko jih ni ali pa si jih delamo sami… nekdo nas mora spomnit – tako malo potrebuješ za srečo.

Super je, kako imamo vse. Ampak naj nas to ne zavede tako daleč, da na koncu ne bomo imeli ničesar.

Adrijana

2 thoughts on “Amerika mi je dala največjo lekcijo v življenju

  1. Tako te razumem! Jaz sem za en mesec sla na
    izmenjavo ne tako dalec vstran, v bistvu sem
    imela zelo nizko stipendijo, krpala kraj s krajem,
    ampak nikoli se nisem imela boljse! Toliko
    spominov in dozivetij, da star jogi, malo denarja
    za hrano in tudi brez se takrat pametnega
    telefona sploh ni bilo panike. 🙂

    1. Tocno to. Veliko mi jih je po branju tega posta napisalo, da so tudi sli v tujino in kako so doziveli podobno.. to je dokaz kako dobro vplivajo take stvari na nas in zato vsakega vzpodbujam k temu! 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *