Kako je bilo biti sama dva meseca

‘Kak ti je zdaj, ko si sama?’ je bilo zadnja dva meseca pogostejše vprašanje, kot ‘kako si’.

To, da je Žiga veliko odsoten, spada zraven k temu, kar dela in tudi letos je po enem in edinem prostem mesecu, ko smo se ravno malo razvadili, da smo lahko bili skozi skupaj, uživali, šli kam dalje ali za dlje časa… spet prišel tisti del leta, ko je Žiga najmanj doma. In ker je ta čas nastopil ravno komaj dober mesec po tem, ko se je Maks rodil, je bila ločitev toliko težja.

Vsem se je zdelo grozno, da smo kot tako sveže pečena družina morali preživeti toliko časa narazen in trenutno se z Žigo rada pohecava, da je večino Maksovega življenja bil odsoten. Dejansko je res, ampak na srečo to ni bilo tako hudo, kot se črno na belem sliši. V bistvu lahko rečem, da zdaj ko je to za nami in smo spet skupaj vidim samo pozitivne učinke, ki jih je zadeva pustila za seboj.

Kot prvo, jaz sem nadoknadila ves čas z mojo družino in prijatelji, ki jih čez leto, ko živimo v Novem mestu, vidim bolj poredko. Priznam, pasala je tudi pavza od kuhanja, pranja, zlaganja itd. itd. Sama sem situacijo izkoristila tudi tako, da sem se udeležila raznoraznih dogodkov, se preizkusila v novih stvareh in vmes kaj tudi ‘oddelala’, saj je vse bilo enostavneje, ko sem doma vedno na voljo imela varstvo in se nisem rabla prilagajati še Žigovim obveznostim. Ker sva midva bila ločena drug od drugega, sva se pogrešala in neprestano pogovarjala ter si posledično povedala veliko več kot si poveva ‘usput’ čez dan, ko sva skozi skupaj. Opazila sem pri enem in pri drugem, koliko bolj se ceniva in komaj čakava, da bomo spet lahko skupaj. Drug na drugem opaziš stvari, ki jih prej nisi, ker nisi bil tako pozoren. Nemogoče se je jemati za samoumevnega, če drug z drugim ne moreš preživljati časa, ko bi ga želel. Na trenutke se mi je zdelo, kot da sva spet na tistih posrečenih začetkih. Iskreno, niti ne pomisliš, da bi se kregal za bedarije, ko si ločen. V bistvu se sploh nisva kregala, kar je bilo zelo osvežujoče, ker sicer težko mine dan, brez da se spričkava (ego+ego=direndaj😂).

Zadnji teden pred koncem je bil prav čaroben, z neverjetnimi občutki, ki so nastajali ob tem, kar so fantje dosegali, se je prepletalo še sladko pričakovanje, da zdaj pa še čiiisto malo, pa se zopet vidimo. In še slajše zavedanje – odsoten je bil z dobrim razlogom; vedno bolj je bilo jasno, da bodo domov prinesli to, po kar so odšli.

To, da sem se pa odločila zadnji dan ga presenetiti v Istanbulu, je bila pa samo še pika na i. Toliko vznemirjenja, veselja in navdušenja nisem občutila že dolgo.

Srečna sem, da je mimo; ampak še bolj srečna sem, da se je zgodilo. Združeni smo bolj veseli drug za drugega, bolj ponosni, bolj dozoreli. In kdo bi si mislil, po tako dolgi pavzi sem se že na nek način prav veselila spet pranja perila, kuhanja, zlaganja in vseh ostalih tečnih opravil … na koncu koncev to vse pomeni, da se bomo znova zbujali skupaj.

Adrijana

2 thoughts on “Kako je bilo biti sama dva meseca

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *