Rojstvo Maksa

51/3295

 

12.06.2017

Ob petih zjutraj me je zbudil prvi popadek. Ker proti koncu nosečnosti večkrat doživiš tako imenovane fejk popadke, ki so zgolj posledica priprave tvojega telesa na porod, sem mislila, da je to eden tistih in zaspala nazaj. Kmalu me zbudi še eden. Po uri vidim, da je minilo trideset minut. Pravijo, da je razlika med lažnim in pravim popadkom ta, da lažni spusti takoj, ko menjaš položaj, medtem ko proti pravemu ne moreš nič. Menjam spalno pozicijo, popadek še vedno vztraja. Napol v spanju ovržem misel, da bi že lahko bilo to to, ker me je do roka vseeno ločevalo še več kot dva tedna. 6:00 nov popadek. 6:30 še en. Točno na pol ure, kar se mi z lažnimi še ni zgodilo. Takrat prvič resno pomislim, da bi tokrat lahko šlo zares. V glavi hitro preletim seznam stvari, ki bi jih še morala urediti pred porodom. Ok, ni tako hudo, podlaga ni popolna, je pa solidna. Pred tednom ali dvema bi se v taki situaciji postavila v nek joga položaj na glavi, da bi ga še malo zadržala, ker je bil ta seznam še predolg. Tako je, ko se skupaj najdeta dva, ki z vsem odlašata do zadnjega.

Kljub rednim popadkom še Žigu nisem rekla nič, ker je bil že tako neučakan, da nisem želela po nepotrebnem povzročiti navdušenja in vznemirjenja, na koncu pa bi se izkazalo, da je bil zgolj lažni preplah. Ob 7:00 je imel nastavljeno budilko za fitnes in 6:55 me je zgrabil nov popadek, tokrat tako močen, da sem morala vstati. Šla sem v kopalnico kjer sem opazila še sledi krvi in takrat sem vedela, da je to to. Preden sem prišla nazaj, je Žiga bil že v kopalnici, zmeden, zakaj ob sedmih zjutraj tavam po hiši. Šla sem do njega in z enkratno mešanico občutkov od vznemirjenja, straha, veselja ter predvsem pričakovanja izrekla besede, ki sva jih oba nestrpno čakala zadnjih devet mesecev: “Ok, to je to. Danes pride Maks.”

Odhitim iz kopalnice v sobo, Žiga za mano, adrenalin na polno. “Zrihtaj se, spakiraj si!” Jaz pa ležerna. Ker sem vedela, da imaš od popadkov do poroda še kar precej časa, sem mu nameravala predlagati, da naj kar gre v fitnes v miru in pride nazaj po mene. Ampak popadki so takrat iz polurnega razmaka prešli na petminutni razmak. Kot da bi vedel, da rabim brco v rit. Naenkrat so postali tako močni, da sem pred vrati kuhinje, kjer sva še mislila nekaj pojest, rekla da zajtrk preskočiva. Slednje sva v naslednjih 10 urah prekleto obžalovala. Kljub temu, da so se v avtu popadki nerealno hitro stopnjevali in postajali vse močnejši, sva oba bila čisto sproščena. Vladalo je vzdušje, kot da sva na poti na najbolj razburljiv izlet oziroma dogodivščino. Vesela in vznemirjena. Vmes sva se še hecala, zajebavala, skušala odvrniti pozornost od popadkov in jih kao pravilno predihavat (p.s. nisva bila niti blizu pravilni tehniki, ampak nama se je takrat zdelo, da sva na dobri poti).

Pripeljeva se do najbližje porodnišnice, ne enemu ne drugemu se ni sanjalo kje je vhod, kje je parkirišče, kam morava. Tipično, malo mi je bilo smešno, čeprav sem vedela, da mi dolgo ne bo več. Ne najdeva dovoza, greva na cono, “Adrijana, čakaj da grem po parkirni listek”. Itak, ti kr v miru, pač popadke mam na ene dve minuti pa zdi se mi, da bo vsak čas nekaj iz mene padlo, ampak drugač pa ni panike.

Listek je uspelo namestit, zdaj pa kje je vhod? Hodiva hodiva, same potke, okna, nikjer nobenih vrat. Sem skušala ostat mirna, tudi ko je Žiga MENE spraševal kje mislim, da je. Sem že omenila, da sem bila tam prvič v življenju in da so popadki bili že ubitačni? “Prosim najdi že vhod, ker ne bi rada rodila na stranski ulici med urgenco pa porodnišnico.”

Po parih minutah nama je uspelo priti vsaj na urgenco in tam vprašat za navodila do porodnišnice. Ko sva sestri povedala da imam popadke na dve minuti je kar malo izgubila barvo in začela hitreje dihat.

– “Vaju bom kar jaz peljala. Ati, naslednjič pa si pridite PRED porodom pogledati kje je vhod.”

– “No, vema za drugega.” 😄

V porodnišnici naju je predala osebju, kjer so Žigu naročili, da počaka zunaj, mene pa je usmerila v dvigalo. Oba sva se še nasmejala, ker sva vedela, da se kmalu vidiva v porodni sobi in ni me več bilo strah. Končno sem bila v pravih rokah. In končno ga bova spoznala.

Prebrala in poslušala sem že 3627837 opisov poroda in izkušenj ampak nič te ne pripravi na to, kar sledi. Nič. Ženskam, ki ste že rodile, lahko rečem samo – izjemne ste. Sama pa sem bila hvaležna za dve stvari – ena, da ni bilo nobenih večjih zapletov in dva, da je Žiga bil ob meni.

Naslednje ure so se vlekle kot cela večnost, jaz sem od izčrpanosti vsakič zaspala za cca. 90 sekund, koliko sem pač imela časa med enim in drugim popadkom. Tudi Žiga je odspal eno kitico. Ura je tekla, dogajanje pa isto isto isto. Zdelo se mi je, da nikoli ne bo konec. Babica na neki točki predlaga, da mi da malo umetnih popadkov, da pospešimo zadevo, ki se je precej upočasnila. Popadke sem imela pogoste in zelo močne, ampak prekratke. Par kapljic umetnih popadkov je bilo dovolj, da je dogajanje pospešilo do te mere, da se mi je naenkrat zdelo, da so stvari do tedaj tekle v počasnem posnetku, z umetnimi popadki pa kot da bi nekdo stisnil na fast forward. Če sem do takrat mislila, da so popadki ubijalski, sem z umetnimi doživela nove razsežnosti, par popadkov kasneje pa mi je končno odtekla voda. Naslednjih 15 minut je bilo najhujših ampak na srečo je tudi minilo najhitreje. Predvsem zato, ker sem vedela, da bo zdaj zdaj vsega konec in da se mi zdaj splača iz sebe izstisnit zadnje trohice moči. In tudi sem.

13:31 sem ugledala nebogljeno bitje, ki je bilo z mano zadnjih devet mesecev. Bitje, ki je tako miceno, ampak obenem tako enormno po količini sprememb, besed, strahov, pričakovanj in ljubezni, ki jih povzroči. Gledala sem ga in skušala dojeti, da od tega trenutka dalje, moje življenje nikoli več ne bo enako. Žiga je prerezal popkovino in jokajočega so mi ga položili na prsni koš. V trenutku, ko se je naslonil name, je nehal jokati in zaspal, mene pa je preplavil najbolj topel in miren občutek, občutek, katerega do tedaj še nisem poznala. Žiga je stopil k meni in v enem stavku nekako ubesedil tiste občutke, ki sva jih doživljala: “Glej, kaj sva ustvarila.” ❤️

Naslednjo uro, dve tri sva samo strmela v njega. Med porodom sem komaj čakala, da bo mimo, da lahko grem spat, potem pa so vse sledi utrujenosti izginile. Nisem ga želela izpustiti iz oči. Ne bom tvezila, kako se ti v prvem trenutku, ko ga zagledaš stvari poklopijo. Ja, res občutiš srečo, ki je do tedaj še nisi poznal, ampak rabiš nekaj časa, da dojameš. Da si še pred eno uro bil odgovoren sam zase, pa še v tem nisi vedno blestel, zdaj pa si odgovoren še za nekoga drugega. Ko so mi ga iz porodne vzeli na prve preglede, sem ležala v postelji in se dobesedno opominjala oziroma se čudila nad dejstvom, da bo od zdaj dalje na svetu še en del mene. Zavedanje je malo zastrašujoče ampak ga sprejmeš, ker ti z vsako malo, najmanjšo stvarjo da toliko veselja, ki ga prej nisi poznal. Vsak stisk roke, odprte oči, nasmešek v spanju, cartanje … male stvari naenkrat postanejo tako velike. In hvaležna bom za vsak trenutek z mojim malim Maksom, preden postane velik. Hvaležna bom za vsak trenutek naše nove družine. ❤️

Hvala Ohana Photography za čudovite fotografije in izkušnjo.

Adrijana

2 thoughts on “Rojstvo Maksa

  1. O wow, ko to prebiram, znova in znova, mi vsakič pritečejo solze sreče. Kljub temu, da se to ne dogaja meni, se počutim kot del
    zgodbe. Super izjemno si to napisala in hvala Adrijana, da si delila zgodbo napisano iz srca!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *