1 + 1 = 3

Pogled na te slike mi da samo misliti, kako nerealno hitro čas mineva in v kako kratkem času naše življenje postane nekaj čisto drugega, kot je še bilo v prejšnjem trenutku. Te slike bom gledala celo življenje in vedela, da so nastale tik pred spet čisto novim poglavjem.

Zdi se mi še kot včeraj, ko zadeve še sploh nisem dojela, se z njo sprijaznila, kaj šele veselila. Ampak spomin na to, kako sem zadevo doživljala na začetku v primerjavi s tem, kako jo doživljam zdaj, mi da samo vedeti, da ti bo vesolje vedno dalo dovolj časa, da sprocesiraš in sprejmeš stvari, ki so ti namenjene.

Spodaj je skoraj devet mesecev star zapis, ki je bil eden tistih, zapisanih izključno zame, zgolj zaradi občutka, ki mi ga prinese pisanje samo, ko morem pri sebi predelat določene stvari. Ker pa lahko z največjim veseljem rečem, da sem jih uspešno pustila za sabo, sem se odločila, da ga delim skupaj s temi fotografijami, ki nekako simbolizirajo zaključevanje tega norega, pestrega ter predvsem posebnega obdobja.

Večkrat rečemo, da se nam nekaj ne zdi resnično, dokler tega ne izrečemo na glas. Včasih pa si lahko s tem razbijamo glavo, ne moremo spat, jest, ampak se nam še vedno ne zdi resnično, dokler ne ležiš na ginekološki mizi in se nad tabo prižge zaslon, na zaslonu vidiš belo kepico in par trenutkov za tem slišiš srčni utrip tega bitja. Ko sem par trenutkov kasneje bila posedena za mizo moje ginekologinje z napovedjo pomembnih napotkov, so njene besede šle skozi mene, sem jo slišala ampak nisem mogla poslušati. Z glavo sem še vedno bila pri tistem trenutku, kakšno minuto dve nazaj, ko sem se morala končno sprijaznit z dejstvom. Iz ordinacije sem odkorakala z celim kupom napotkov in čtiva, ter se na poti proti izhodu ustavila pri sestri.
– naslednjič se vidimo čez tri tedne, takrat je lahko vaš fant zraven. Mož še verjetno ni, ali pač?
– zaročenec
– ja evo, vse gre po planih!
– no ja, to ravno ni bilo po planu
– hja, je pa bilo eno sladko presenečenje!
V tistem trenutku sem spet podoživela trenutek, ko sem izvedela. Čeprav še nisem sprejela. Taka kot sem, prej sem pomislila na vse možne diagnoze, raka na onem in tistem, vse se mi je zdel bolj verjeten razlog za že deseti dan izostane menstruacije in razburjala sem se nad tem, kako me »ne jemljejo resno«, ker edini odgovor, kar sem ga dobila je bil, da naj naredim test nosečnosti, sicer pa je zamujanje menstruacije pogost pojav. Ok, sem šla v drogerijo, kupila prvi test, ki mi je prišel pod roke, samo opravila bi rada s tem, da lahko svoji ginekologinj požugam z negativnim rezultatom in ji mogoče končno dokažem, da pri meni zamujanje menstruacije ni ‘pogost pojav’. Opravim zadevo in gledam v njo. Po samo parih trenutkih se začneta delat dve črtici. Am, kaj zdaj to pomeni? Škatlo sem že vrgla proč, ker nisem hotela da kdorkoli vidi test in začne špekulirat po nepotrebnem. Telefon – google – rezultati nosečniškega testa. Dve črtici, pozitiven. Moja tišina in obnemelost je očitno postala otipljiva, saj je po kakšni minuti fant iz sosednje sobe vprašljivo zaklical moje ime, kot da bi čutil, da sem na robu ali paničnega napada ali hiperventilacije ali omedlevice. Iz sebe nisem mogla izdaviti niti besede. Ko je čez par trenutkov stal pred mano in me spraševal kaj je narobe – nisem mogla izrečt na glas. Vedel je kaj se dogaja, vedel je da mi zamuja, vedel je da bom eventuelno naredila test, z največjim veseljem se je hecal in me zezal, da itak lahko to pomeni samo eno stvar in me igrivo gledal ob vsaki reklami za otroške plenice ali nosečniške kapsule. Ampak meni ni bilo smešno že takrat, zamisli si stopnjo moje dobre volje na tej točki, s pozitivnim testom na moji levi in zmedenim fantom na moji desni. Začela sem ga potiskat ven iz kopalnice, hotela sem bit sama. Moja glava se ni mogla odločit, ali bi bila prazna, ali pa mi jo bo razneslo od poplave misli. »DVE črtici sta. Dve.« je bilo vse, kar sem uspela izdaviti, pri čemer sem se razjokala in ga dokončno spravila iz kopalnice, zaprla vrata, se sesedla na tla in naslednje pol ure alternirala med jokom, prazno glavo in totalno čustveno otopelostjo, googlanjem »možnost lažno pozitivnega testa«/»posledice splava«/ in druge stvari, ki so samo potencirale eksplozijo v moji glavi.
Toliko o sladkem presenečenju.

Vedno sem želela bit mlada mamica, ampak to ni bilo v mojem planu še vsaj kaki dve leti. Komaj sem se navadila na misel, da sem zaročena, komaj sva se skupaj vselila, zdaj pa je bilo vse kot na fast forward. Nisem imela pomislekov glede naju, glede njega, že zdavnaj sem prišla do zaključka, da čas ni merilo, kako lahko nekoga vzljubiš in niti za sekundo ni bilo vprašanje ali je on človek, katerega želim na drugi strani teh vrat. Ravno nasprotno – šlo se je ravno za to, da bi naj to bil čas za naju, da se ob lastnih ciljih posvetiva drug drugemu, planirava potovanja, izlete, biti spontana, mlada, zaljubljena. Želela sem uživati v tem obdobju, biti zaročen, prvič z nekom deliti dom, se navajati kohabitacije, samo in zgolj to, še vsaj nekaj časa. Ampak življenje ne vpraša po naših željah in preferencah. Očitno ne.
Sama sem bila diagnosticirana s sindromom policističnih jajčnikov, kar sem vedela da poveča možnosti težav pri zanositvi, obenem pa sem neomajno stala za dejstvom, da nosečnost še kar nekaj časa preprečujeva. Očitno se je nekdo odločil namesto mene. Sem pomislila na splav? Seveda sem. Več kot bi si želela, glede na to, da je splav ena izmed stvari, v katere nikoli nisem želela biti prisiljena. Preveč se poznam in preveč sem načitana – zavedam se posledic in možnih komplikacij splava. Bom vse to tvegala v zameno za še kakšno leto, dve ‘miru’, za ene ali dvojne počitnice v dvoje več? On o tej opciji ni želel niti slišati. Razumem, njemu je drugače. To kar dela, dela že 8 let, kar ga je prisililo v določeno stopnjo odgovornosti in četudi je včasih največji otrok na svetu, je ena najbolj zanesljivih oseb v mojem življenju. Svoja čustva glede mene mi je dal jasno vedet in razumem, da je zanj to zgolj še ena izmed logičnih nadaljnjih korakov, ki bi se zgodili slej kot prej. Zame je drugače. Sama sem pred parimi meseci komaj končala študij, ukvarjala sem se z diplomo, pravkar sem se preselila v drugo mesto in vedno sem bila oseba velikih ambicij, z številnimi plani in idejami ter večno željo po potovanju. Moja napaka je vedno bila samo to, da sem vedno želela ali celo pričakovala, da se mora vse odvijati točno tako in takrat, kot sem si sama zamislila. Tokrat pa sem vedela, da bom postavljena pred največjo preizkušnjo do sedaj – kako narediti največ iz tega, kar ti je bilo vrženo pod noge, četudi tega nisi sam izbral.
Tisti dan, je čez nekaj časa prišel nazaj pome v kopalnico, me pobral iz tal in me objel. Veliki govori ali zgolj besede mu nikoli niso šle najbolje od rok, ampak naredil je to, kar je on znal najboljše – me nasmejal in zamotil. Pa čeprav samo za lažni občutek distrakcije. Dejstvo, da je on dobesedno žarel od neke energije, sreče in predvsem ljubezni je bila ena in edina stvar, na katero sem se opirala v tistem trenutku, ki se je zame, osebo ki je vedno želela imeti vse striktno po predvidenem, zdel najbolj brezizhodna situacija v kateri sem se kadarkoli znašla. Ko me je čez nekaj časa vprašal, zakaj se obnašam, kot da je to nekaj najbolj groznega na svetu, mi je z njegovim preprostim razmišljanjem toliko pomiril dušo, da sem tisti večer vsaj lahko zaspala, četudi se je še pred eno uro na kopalniških tleh zdelo, da ne bom zatisnila očesa, dokler se ne zbudim iz teh morečih sanj.
– Zato, ker še nisem pripravljena. Ni še čas za to.
– Na to nikoli noben ni čisto pripravljen in nikoli ni čisto pravi čas. Moraš se vrečt v vodo in splavat.

In tukaj sva, sedem mesecev, šest pregledov, vsaj dvajset nenavadnih sanj, malo morje slabotnih dnevov in nesigurnih trenutkov kasneje. Povezana bolj kot kadarkoli prej, vedoč da je lahko vsak trenutek odločilen, vedoč, da ga bova zdaj zdaj spoznala. In že zdaj ga imava brezpogojno rada. Navsezadnje, to je naše življenje. Mi smo ljudje. Programirani smo, da se v nas vzbudijo taka čustva. To nas dela človeške. V prvem trenutku, ko sem zaslišala njegov utrip, mi je cel seznam osemnajstih alinej, ki sem si jih prvi dan po testu v službi poslala na mail, da sem jih zvečer lahko prebrala fantu; osemnajst razlogov zakaj bo to težko, zakomplicirano in zakaj še ni primeren čas za to, vse postalo irelevantno. Ja, težko bo, zakoplicirano in še kaj, ampak kaj v življenju pa ni?
Se bomo vrgli v vodo in splavali.

Adrijana

Foto: https://www.facebook.com/TjasaPolsakPhotography/

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *