Zakaj nisem razglašala svoje zaroke… do zdaj.

Če bi morala izbrat šolski primer sizifovega dela bi to bilo skušanje ustrezati vsem in/ali izpolniti pričakovanja okolice. Okolica nikoli ne bo zadovoljna. Prej, ko se tega začneš zavedati, prej boš nehal živeti za odobravanje drugih in končno začel delati stvari, ki si si jih vedno želel – ker te mnenje drugih ne bo več zanimalo.

Zaroka je ena izmed najlepših stvari v življenju – naj bi bila ena izmed tistih stvari, za katere komaj čakaš, da jo poveš VSEM. Vsaj tako sem si predstavljala zadeve, ko sem bila otrok. Nisem si mislila, da bom do dvaindvajsetega leta imela za sabo že toliko izkušenj, ki so me prizemljile do te mere, da ne, nisem čutila potrebe, da to delim s širšo množico. In moja sreča ni bila zato nič manjša, kvečjemu obratno.

Zanimiva stvar je ta, da mi je tale situacija bolj kot kadarkoli prej osvetlila problem, za katerega se mi zdi da sploh nimamo občutka, kako velik je in kako zelo narekuje naša življenja. Ta problem so družbeni standardi.

Na neki točki mi je že postalo smešno, kakšna pešica ljudi je bila iskreno, pristno srečna in na mojo zaroko gledala kot nekaj pozitivnega, v primerjavi s tem koliko komentarjev (seveda ne direktno meni) sem poslušala v smislu, da sem “nora, premlada, da proč mečem svoje življenje, da je to že vnaprej obsojeno na propad,…” ipd. Glavna atrakcija je bila dejstvo, kako “malo časa” sva skupaj. Res še nisva bila skupaj tako zelo dolgo. Zdaj je od noči, ko me je zaprosil, minilo že sedem mesecev, pa se mi po eni strani zdi kot včeraj, po drugi pa, da se je vmes odvilo dogodkov za par let. Kaj hočem povedati – čas je relativen. In izjave kot so “z nekom moraš biti vsaj dve leti preden se lahko zaročiš/od poroke mora miniti vsaj eno leto preden lahko imaš otroka/…” so milo rečeno – glupe.

Nobena, ampak res niti ENA zveza ni enaka drugi. Eni bodo v enem letu skupaj preživeli več časa, dali skozi več stvari in postali bolj povezani kot drugi, ki so pa skupaj že pet let. Vsaka zveza je stvar situacije, karakterja obeh in predvsem dela oz. truda, ki jo v to vložiš.

In ne, tudi sama nisem pričakovala, da se bo to zgodilo tako hitro. Sama sem bila prav isto presenečena kot ljudje okoli mene. Ampak dejstvo je bilo samo eno – nisem imela razloga, da ne bi pristala na to. Zakaj? Ker zadeva funkcionira in ker v njo verjamem. Ker sem že zdavnaj nehala verjeti v časovne okvirje, omejitve ter “pravila”. Ker sem dovolj realistična, da se zavedam, da si lahko z nekom pet, deset ali celo dvajset let, pa lahko zadeve isto razpadejo, kot pa če si skupaj eno leto. Čas ne jača zveze – vajin trud jo. In ne midva, ne nihče drug ne bo čudežno ostal skupaj, samo zato, ker bosta pač ‘že toliko časa skupaj’ – oz. morda že, ampak take zveze so pasivne in ljudje v njih niso srečni. Skupaj ostaneš, ker se zavedaš, da zveze niso samo roza oblački in rožice ampak DELO, nekaj kar terja nenehno koncentracijo, prilagajanje, poslušanje, strpnost in spoštovanje. In dokler se bomo tega zavedali in v zveze dejansko vlagali trud, ne glede na to ‘kako dolgo smo že skupaj’, ter ne bomo drug drugega jemali za samoumevnega – tako dolgo bo zveza uspešna in mi v njej srečni. Seveda dokler bo to potekalo obojestransko.

In če imaš slednje razčiščeno pri sebi, pa imata to razčiščeno drug z drugim, zakaj bi s nečim, česar si želiš, odlašal, ker te bo skrbelo, kaj bodo na to imeli za povedat drugi? Samo sebi kratiš srečo. Ker ironično, zdi se mi kot včeraj, ko pa sem redno poslušala komentarje, če ne celo očitke, da zakaj sem pa še jaz samska. Če bi mi nekdo dal evro za vsakič, ko sem slišala izjavo “kako pa to, da tak luštna punca, pa nima fanta?”. In slabo mi je ob misli na to, koliko punc to posluša. Toliko, da ne vprašajo “ok, stara si čez 20 pa si samska, tu nekaj ne štima, povej, kaj je narobe s tabo, zakaj te noben noče?”. No, zveni praktično enako. Da ker je samska je sigurno ‘pokvarjena roba’. Bog ne daj, da bi kdo pomislil na to, da je samska zato, ker ji preprosto tak PAŠE in ne rabi/noče/ne išče fanta. Ker ima v tem trenutku druge prioritete, cilje in interese. Ali pa preprosto zato, ker še pač ni spoznala fanta, ki bi izpolnil njena pričakovanja. A to pomeni, da bi mogla spustit standarde zato, da bo pač imela nekoga, četudi ne bo ‘to to’, zgolj, da se izogne zgoraj omenjenim izjavam? Ne. Iskreno, hvala bogu za punce, ki ne klonejo pred tem. Ker iz tega potem nastane največ brezveznih zvez, ko so skupaj samo za to, da pač niso sami ali celo toleriraji stvari, ki jim jih nikakor ne bi bilo treba.

Torej, sem že toliko stara, da zdaj bi se pa že mogla zresnit pa poiskat nekega fanta, ali sem premlada pa nora, da sem zaročena? Odločite se. Oziroma ne, ne rabite se, pa veste zakaj? Ker se vas ne tiče. Ker je lahko nekdo isto srečen če je poročen pri 22 ali samski pri 33. Gre za stvar osebne preference in počasi se bomo morali naučiti to razumeti. Predvsem pa enkrat za vselej nehati obsojati.

Če zaključim, to ni bil post o tem da bi zavzdihovala nad trenutkom, ko se je zgodilo in opisovala vsako podrobnost. Ta spomin nosim s sabo, vsak dan in več ne rabim. Lahko povem, da ni bilo nobenega ‘šova’, ni bilo vnaprej pripravljenega scenarija, pri sebi ni imel niti prstana. Ni šlo za načrt, za priprave ali postopek, šlo je za trenutek, ki je nastal med nama. In je meni bilo popolno. Točno tako, kot sem si vedno želela – spontano, sproščeno ter najpomembnejše, pristno. Ne zaradi pričakovanja drugih ali ker se ‘tako spodobi’ ampak, ker je tako narekovalo srce.

In to je edini vzvod, ki bi moral narekovati naša dejanja – ker tako čutimo. Pa četudi nihče drug tega ne razume. Sami vemo najbolje in to je dovolj.

Radi se mejte ❤️
Adrijana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *